Search

Med v Ljubljani hranjenimi fragmenti koralnih rokopisov so ostanki dvodelnega antifonala in psalterja, ki ju je izdelala ista roka. Rokopisi, ki so jim ti fragmenti pripadali, so sledili oglejskemu obredu; nastali so v drugi pol. 15. stol. (ali celo na začetku 16. stol.), se pravi v času, ko je kapitelj novoustanovljene ljubljanske škofije (1461) začel opravljati koralno bogoslužje. Uničeni so bili v drugi pol. 17. stol., ko je bil v ljubljanski škofiji stari oglejski obred zamenjan z rimskim. Z ozirom na to je zelo verjetno, da predstavljajo prvi antifonal in psalter ljubljanske škofije.

Doslej je znano 33 listin obrednih ustanov, ki izvirajo iz srednjeveške Kranjske in v katerih je izrecno omenjeno petje. Razprava obravnava izraze, s katerimi so peti obredi označeni, in določa njihov natančen pomen. Na osnovi listinskih opisov skuša rekonstruirati dejanski izgled ustanovljenih obredov.

V Breviarium notatum Strigoniense (kompiliranim konec 13. stol. v Esztergomu) se pojavljata dve obliki climacusa: običajno je prvi ton znaka zapisan z dvojnim punctumom, mestoma pa se pojavlja tudi oblika, kjer je prvi ton znaka podan le z enim punctumom. Oba znaka nastopata bodisi samostojno bodisi kot sestavina širših sestavljenih znakov. Climacus z dvojnim punctumom nastopa zlasti na ključnih tonih modusov; na teh tonih se pojavlja tudi climacus z enojnim punctumom, vendar ne tako izrazito. Iz tega je mogoče sklepati, da je prvi ton climacusa z dvojnim punctumom podaljšan oz. na neki način poudarjen, in da je med obema oblikama znaka rahel pomenski razloček. Vendar se zdi, da pisec pri razločevanje dveh oblik znaka ni bil dosleden; znak z dvojnim punctumom je uporabljal tudi za zapis običajnega postopa treh ali več tonov v smeri navzdol.

Pet različnih zvrsti glasbe je dokumentirano obstajalo na Slovenskem v srednjem veku: ustnoizročilna glasba v govorjenih jezikih, latinski koral, glagoljaško petje, srednjeveška polifonija in nemški minnesang. Po predstavitvi virov, njihove vsebine in po strnjenem prikazu dosedanjega vedenja se članek usmerja v razpravo o perspektivah študija in raziskovanja srednjeveškega korala na Slovenskem.

Primerjalno branje Francovega traktata Ars cantus mensurabilis ter nekdaj Vitryju pripisanega traktata Ars nova nazorno kaže prehod od tridobnega, v smislu perfekcij zamišljenega ritma, izpeljanega iz modalnega sistema, k sistemu menzur.

Koprska stolnica hrani sedem v kvadratni notaciji pisanih glasbenih kodeksov, ki izvirajo iz 14. in 15. stol. in vsebujejo glasbo za celotno liturgično leto (z izjemo oficijske liturgije od velike noči do binkošti). Liturgično vsebujejo obred rimske kurije oz. frančiškanskega reda. Kot kasnejši dodatek je v enem od njih celotni oficij sv. Nazarija, prvega koprskega škofa.

Leta 1491 so se frančiškani observanti naselili v Ljubljani in zelo verjetno so kmalu za tem dobili potrebne koralne kodekse. Na osnovi nekaterih kazalcev je mogoče domnevati, da so bili to: dvodelni gradual in dvodelni psalter, ki sta zdaj v Frančiškanskem samostanu v Gradcu, ter antifonal, ki je v Frančiškanskem samostanu v Ljubljani. Ti rokopisi so izrazito frančiškanski; antifonal vsebuje med drugim pesniška oficija sv. Frančiška in sv. Antona, ki sta delo Julijana iz Speyerja, oficij sv. Klare in oficij za praznik sv. Trojice, ki sta kontrafakturi oficija sv. Frančiška, ter oficij za praznik Frančiškovih ran.