Search

Uvod: Zlomi dolgih kosti se normalno zacelijo v treh mesecih. Zlom, ki v tem času ne kaže kostnega celjenja, lahko opredelimo kot odloženo celjenje zloma. O nezaceljenem zlomu govorimo takrat, ko ugotovimo, da kljub dolgotrajnemu zdravljenju (osem mesecev in več od poškodbe) ni prišlo do kostnega zraščanja. Nezaceljene zlome delimo na vitalne hipertrofične ter slabo vitalne atrofične nezaceljene zlome. Nezaceljene zlome lahko zdravimo z udarnimi globinskimi valovi, tj. akustičnimi tlačnimi valovi, ki trajajo le mikrosekundo in dosegajo tlak od 100 do več kot 1000 atmosfer. Ravno tako pa lahko nezaceljene zlome zdravimo z ultrazvokom, tj. vrsto zvoka, ki se širi s frekvenco več kot 20.000 Hz. Namen: Namen diplomskega dela je bil na podlagi pregleda strokovne literature primerjati učinkovitost terapije z ultrazvokom v primerjavi s terapijo z udarnimi globinskimi valovi pri zdravljenju nezaceljenih zlomov dolgih kosti. Metode dela: Pri izdelavi diplomskega dela je bila uporabljena deskriptivna ali opisna metoda. Literaturo smo iskali v podatkovni zbirki PubMed. Rezultati: Vključitvenim kriterijem je ustrezalo deset člankov pet člankov, kjer so kot obliko terapije uporabili fokusne udarne globinske valove, ter pet člankov, kjer so uporabili ultrazvok. Avtorji so obravnavali nezaceljene zlome dolgih kosti v različnih časovnih obdobjih, z dano obliko terapije (ultrazvok ali udarni globinski valovi). Merili so čas, ki je bil potreben, da so se nezaceljeni zlomi zacelili ter končno uspešnost terapije. Največ nezaceljenih zlomov, vključenih v pregled, je bilo v področju goleni. Razprava in zaključek: Če primerjamo rezultate raziskav, pri katerih so uporabili udarne globinske valove v primerjavi z ultrazvokom, opazimo večji odstotek uspešnosti terapije z udarnimi globinskimi valovi iz tega bi lahko sklepali, da so udarni globinski valovi nekoliko uspešnejša terapija za zdravljenje nezaceljenih zlomov. Da bi lahko z gotovostjo potrdili našo domnevo, bi bilo treba narediti večje število kakovostnih raziskav, kjer bi primerjali učinke udarnih globinskih valov in ultrazvoka v isti raziskavi. Introduction: Long bone fractures usually heal within three months. A fracture that does not show bone healing at this time can be defined as delayed healing. Bone nonunion occurs when, despite prolonged treatment (eight months or more since injury), bone healing has not occurred. Nonunion is divided into vital hypertrophic and poorly vital atrophic nonunion. Nonunion can be treated with extracorporeal shock waves, i.e. acoustic pressure waves that last only a microsecond and reach a pressure of 100 to more than 1000 atmospheres. Nonunion can also be treated with ultrasound, which is a type of sound that propagates at a frequency of more than 20,000 Hz. Purpose: The purpose of this diploma thesis was to compare the effectiveness of ultrasound therapy versus extracorporeal shock wave therapy in the treatment of long bone nonunion, based on a review of scientific literature. Methods: A descriptive method was used in this thesis. The literature was searched in the PubMed database. Results: Ten articles met the inclusion criteria, of which five articles where extracorporeal shock waves were used as therapy, and five articles where ultrasound was used. The authors considered nonunion of the long bones at different time periods, with a given form of therapy (ultrasound or shockwaves). They measured the time it took for the nonunion to heal and the final success of the therapy. Most nonunions included in the examination were in the tibia region. Discussion and conclusion: Comparing the results of studies using shockwave versus ultrasound, we see a greater percentage of success with shockwave therapy, which would suggest that shockwaves are a slightly more successful therapy for nonunions. In order to be able to confirm our assumption with certainty, a larger number of quality studies should be done comparing the effects of shock waves and ultrasound in the same research.

Uvod: Lateralni epikondilitis je degeneracijsko stanje, ki na lateralni strani epikondila humerusa vpliva na izvor skupne tetive ekstenzornih mišic zapestja, posebno na m. ekstensor carpi radialis brevis. Glavni simptom je bolečina. Poznamo farmakološko, kirurško in konzervativno obliko zdravljenja. Zdravljenje z udarnimi globinskimi valovi je fizioterapevtska metoda, ki spada v konzervativno obliko zdravljenja in se že vrsto let uporablja pri obravnavi različnih mišično skeletnih stanjih. Namen: Namen diplomskega dela je s pomočjo pregleda literature predstaviti učinke terapije z udarnimi globinskimi valovi na lateralni epikondilitis oz. ugotoviti, kateri parametri terapije so najprimernejši pri obravnavi lateralnega epikondilitisa. Metode dela: Za izdelavo diplomskega dela je bila izbrana deskriptivna oz. opisna metoda s pregledom literature, ki je bil opravljen v elektronskih podatkovnih zbirkah PubMED, PEDro Cochrane Library, CINAHL in Science Direct. Rezultati: Po pregledu vključitvenih in izključitvenih kriterijev je bilo v pregled literature vključenih devet kontroliranih randomiziranih raziskav, ki so terapijo z udarnimi globinskimi valovi primerjale z različnimi fizioterapevtskimi in farmakološkimi oblikami zdravljenja. Avtorji so različnih časovnih obdobjih ocenjevali bolečino, mišično zmogljivost roke, funkcijo zgornjega uda in zadovoljstvo pacienta. Razprava in zaključek: V petih raziskavah so avtorji ugotovili učinkovitost terapije z udarnimi globinskimi valovi pri zmanjševanu bolečine, izboljšanju grobe mišične zmogljivosti, funkcije zgornjega uda in pacientovega zadovoljstva. V primerjavi s farmakološko obliko zdravljenja so avtorji ugotovili dolgoročni učinek, v primerjavi z drugimi fizioterapevtskimi metodami pa se je terapija z udarnimi globinskimi valovi izkazala za učinkovitejšo v vseh obdobjih merjenja. Parametri terapij so se med raziskavami razlikovali, nekateri avtorji so vključili še druge intervencijske postopke, ki so lahko vplivali na končni rezultat. Po pregledu literature ne moremo trditi, da je terapija z udarnimi globinskimi valovi najučinkovitejša obravnava lateralnega epikondilitisa, zato bi bilo potrebno izvesti dodatne raziskave, ki bi potrjevale njen učinek in ugotovile najprimernejše parametre terapije. Introduction: Lateral epicondylitis is a degenerative condition that affects the origin of the common tendon of the extensor muscles of the wrist located at the lateral epicondyle of the humerus, especially on m. extensor carpi radialis brevis. The main symptom is pain. There are three known forms of treatment: pharmacological, surgical and conservative. Extracorporeal shock wave therapy is a physiotherapeutic method, classified as a conservative form of treatment and has been used for many years as a treatment of various musculoskeletal conditions. Purpose: The purpose of the diploma is to present the effects of extracorporeal shock wave therapy on the lateral epicondylitis and to determine which parameters of therapy are the most appropriate in the treatment of lateral epicondylitis. Methods: For the preparation of the diploma the descriptive method with a literature review was used. Search of studies was performed in databases PubMED, PEDro Cochrane Library, CINAHL and Science Direct. Results: After reviewing the literature, nine studies met the inclusion and exclusion criteria. Studies compared extracorporeal shock wave therapy to various physiotherapeutic and pharmacological forms of treatment. The authors assess the pain, muscular strength, upper limb function and patient satisfaction at different time periods. Discussion and conclusion: In five studies, the authors report the effectiveness of extracorporeal shock wave therapy in reducing pain, improvements in muscle strength, upper-limb functions, and patient satisfaction. When extracorporeal shock wave therapy is compared with the pharmacological form of treatment, the authors find long-term effects, and in comparison, with other physiotherapeutic methods, the extracorporeal shock wave therapy turns out to be superior in all measurement periods. The therapeutic parameters vary in various studies, additionaly some authors also include other intervention procedures that could affect the outcome. After literature review, we can assume that extracorporeal shock wave therapy shall not be the main method when treating lateral epicondylitis, furthermore, additional studies are needed to confirm its effect and determine the most optimal parameters of therapy.