Search

In this article, we address the aporia(s) of the Olympic discourse produced by the troubled split between sport and politics. To start our argument, we will show that sporting governing bodies continuously insist that they are still on the other side of any kind of politics. Guided by Aristotle, who presented the reciprocity of ethics and politics, we will unveil the fallacy of this discourse. In a short genealogy of the relationship between sport, ethics, and politics, we will highlight the Munich Olympics 1936 and Mexico Olympics 1968, where political engagement of sport was exposed clearly. At the same time, the supposed political neutrality of sport manifested an aristocratic preference for radical right regimes. After that, we will analyse the contemporary relation between sport, ethics, and politics in the light of recent developments, including sport’s ambiguous reaction on the Ukraine war. Further argument will be that sport’s in- and external politics, supported by sport ethics and the inherited mantra of the split between sport and politics, is more than just a hypocrisy. At the start, modern sport claims autonomy of governance to keep away from state domination, yet this very autonomy also freezes sport’s ethical core, forbidding athletes, coaches and others active in sport, to express any political engagement, other than passive acceptance of the regulation by governing sport bodies, as the only politics to be respected without deliberation. In the final part an alternative understanding of the dynamics between politics, the political and sport’s ethical core, will be presented to be included in the philosophy of sport and fully developed in following articles.

Cilj istraživanja bio je proučavanje Panekukove delatnosti i tekstova kao izvora obaveštenja o kretanju kroz istoriju revolucionarnog pokreta i marksističke teorije. U ovom članku to je kretanje svedeno na tri raskola: između revizionizma i ortodoksije, između reformizma i revolucije, i između državnog komunizma i komunizma saveta. Time smo ostavili sa strane prvi sukob između anarhizma i Marksa odnosno marksizma, jer su anarhisti prvi isključeni, pa taj raskol Panekuk nije obilato komentirao. Zaključak je da raskol između državnog komunizma i komunizma saveta jeste izgubljena karika podele na zapadni i istočni marksizam koja izvire iz sukoba oko strategije i taktike u komunističkoj Internacionali (1920-1922) sve dok se nije u Levičarstvu – Dečjoj bolesti komunizma učvrstio Lenjinov strateški i taktički pravac protiv svih koji su se protivili parlamentarnoj i sindikalnoj strategiji kao jedinom komunističkom revolucionarnom angažmanu. Panekuk se protivio tom ishodu sav svoj preostali teoretski i aktivistički život. Najvišu moguću tačku razumevanja sa svoje tačke gledišta postigao je u knjigama Lenjin kao filozof (1938) i Radnički saveti (1941-1947). Kada je na kraju uspostavio kontakt sa grupom Socijalizam ili varvarstvo Kornelijusa Kastorijadisa i Kloda Lefora 1953. godine, objasnio je svoje gledište novim generacijama revolucionara i marksističkih teoretičara kroz dopisivanje sa Kornelisuom Kastorijadisom. Konflikt i njegove razorne posledice daleko su od toga da pripadaju prošlosti. U naše vreme, označeno sa raznih strana kao prelazak u postkapitalizam, on se javlja ponovo, ovaj put na globalnoj razini.

Radom se nastoji uspostaviti veza između Kantove etike i etike sporta povezivanjem koncepcije anthropocena, kao suvremene epohe tijekom koje prirodna povijest postaje kulturnom povijesti, s etikom nade, kako je predstavljena u Kantovoj Kritici rasudne snage. Ključan je moment Kantova argumenta da je biranje kulture ispravan put ljudskog razvitka prema civilnom društvu i kozmopolitskom jedinstvu. Je li sport takva kultura? Može li sport postati važan moment u suvremenoj etici nade? Odgovor je uvjetno pozitivan jer postoje određene prepreke. Prvo, jedan je od razloga za to inauguriranje olimpijskog sporta u svrhe održavanja ravnoteže u društvenim sukobima. Da je takvo što ostvarivo sugerira nam da bi hijerarhijski poredak izvrsnosti u sportskom natjecanju osnažio društvenu hijerarhiju. Drugo, sport je jedna od najpopularnijih i najprofitabilnijih globalnih zabava, no njime upravlja aristokratska elita s iznimnim potencijalom za zloupotrebu moći. Treće, globalni organizatori sporta imaju mnogo političke moći skrivene iza olimpijske mantre o isključivanju politike iz sporta.

Milan Damnjanović (1924-1994) published his aesthetic opus in the context of (Yugoslav) Marxist "overcoming" (Aufhebung) of aesthetics and of aesthetics' self-criticism expressed as the "crisis of aesthetics". To oppose both of these critical positions and at the same time reform aesthetics' ability to treat all aesthetic phenomena, but still keep art in special focus, he introduced the problem of immediacy of experience of the world by a human being. In his article "The Problem of Immediacy and Mediation in Marx's Thought" (1970) Damnjanović wanted to demonstrate the primacy of aesthetic dimension in immediacy and immediate mediation/reflection which can support philosophy's legitimate claim to organize it as an open system, and aesthetics' solidity as a discipline of such system. To achieve this purpose, he introduced an intertwined argumentation which combines his reading of Marx's philosophy of labour from Paris Manuscripts and from Capital with Helmut Plessner's esthesiology and Paul Valery's esthésique. To revisit Damnjanović's defence of the Whole, of philosophical systematicity, and of aesthetics' autonomous position as a discipline is an opportunity to argue that he pointed into the right direction, be it in taking Plessner and Valéry for support, or, in taking fundamental philosophical problem of immediacy/mediation as a foundation stone of the status of aesthetics.

O tem, ali je šport »neresen« pojav ali pojav, ki razkriva bistvene razsežnosti tistega, za kar človeku gre, se pogledi razhajajo. Glede na to, da so humanistične študije športa vsaj na prvi pogled nekje na obrobju ved, ki jih združuje Filozofska fakulteta, bi morda veljalo, da ga ne moremo primerjati z globoko resnimi temami, zlasti pa ne z najnovejšimi resnimi zahtevami, ki jih družba postavlja univerzi in znanostim: pripomoči k višji donosnosti in poslovnosti podjetništva ter ohranjati tradicijo in krepiti življenjsko moč naroda. Pa se že pri tem izkaže, da športa ne gre preveč zapostavljati; po eni strani je že nekaj desetletij, kar je postal izjemno kapitalsko zanimivo in donosno področje, v katero podjetniki bodisi vlagajo, da bi dosegali dobičke, bodisi ga podpirajo, da bi z njegovo pomočjo svoje blago povzdignili v simbol pravilno naravnanega načina življenja; po drugi strani pa je tradicija nacionalne pomembnosti vrhunskih športnih izidov in dosežkov le nekaj krajša od drugih načinov mednarodnega uveljavljanja naroda, pomen športnih dosežkov za dokazovanje življenjske moči naroda pa se lahko kosa s pomenom lestvic, kakršne izdajajo mednarodne finančne ustanove o državah, ali lestvic, na katerih najdemo univerze, razvrščene po njihovi pedagoški in znanstveni moči. Pomembnost športa pa podčrtavajo tudi tisti, ki ga ostro kritizirajo in njegovo sodobno vrhunsko različico odklanjajo kot obliko alienacije, manipulacije in ideologije, saj prav športni spektakularizaciji pripisujejo najvišjo napetost, največji pomen in najotipljivejšo moč nad ljudmi, ki bi se morali bojevati za spremembo svojega družbenega položaja in prevrat v vsej družbeni strukturi, pa jih razvedrila, med katerimi ima šport posebej visoko mesto, uspavajo in pomirjajo prav s tem, da njihovo napetost sproščajo v nenevaren odliv socialne energije. Tega kritičnega vidika sodobnega športa ne kaže omejiti zgolj na vrhunski šport in njegovo množično občinstvo v živo ter še bolj množično občinstvo, ki se zbira ob zaslonih novih medijev. Na vrhunski šport se navezujejo številne druge, manj spektakularne dejavnosti, od rekreacijskega športa do različnih načinov skrbi za zdravje in predvsem za privlačen videz telesa (in po fiziognomičnem sklepanju tudi duše in duha), ki jih vrhunski šport, zlasti njegove zvezde, promovirajo, reklamirajo in prodajajo kot športni oziroma zdrav način življenja. Ko bi se omejili samo na doping, bi hitro ugotovili, da je uporaba prepovedanih in zdravju nevarnih sredstev za hitro in učinkovito oblikovanje telesa in spodbujanje njegove učinkovitosti mnogo bolj razširjena na primer med mladimi v obdobju odraščanja kot med vrhunskimi športniki, ki so zdaj že nekaj let pod učinkovitim in vsestranskim nadzorom. O tem, ali ima šport kak lasten in izviren, celo človeško bistven pomen in vlogo, lahko kaj pove filozofija športa, disciplina, ki je precej mlajša od pedagogike športa – verjetno najstarejše humanistične discipline o športu, pa tudi od psihologije in sociologije športa. Kot disciplina se je razmahnila šele v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, zato je šlo sprva zlasti za ukvarjanje z definicijo športa in dokazovanje filozofske pomembnosti športa. Pri prvem je bila seveda vodilna anglosaška analitična filozofija športa, pri drugem pa je največ izhodišč ponujala in še ponuja fenomenološka smer v filozofiji. Razlikovanje med igro, ki je imela v filozofiji vsaj od Friedricha Schillerja dalje svoje vidno mesto, in tekmo (če angleška play in game tako prevedemo), je tu ključnega pomena, saj pojmovanja o tem, kaj je šport, po eni strani ožijo območje pojma na tekmovalne igre, ki potekajo po splošno sprejetih pravilih in pod okriljem ustreznih športnih institucij, po drugi strani pa ga širijo daleč prek zgolj tekmovalnega športa na vse igrive dejavnosti, pri katerih gre za telesno gibanje, ne glede na smoter, ki ga to gibanje ima. Igrivost kot značilnost pa je že dolgo hkrati tudi problematično razlikovanje, saj temelji na ločevanju igre in dela, po katerem se šport vpisuje na stran svobode, delo pa na stran nujnosti. Prav to razlikovanje je športu dalo tudi ime, saj de(s)porter, iz katerega izvira izraz šport, pomeni deportacijo – prehod čez mejo/vrata, v primeru športa mejo med vsakdanjim življenjem, obremenjenim z nujo, in življenjem onstran običajnega reda, ki se je včasih po pravilu dogajalo izven mestnega obzidja in na drugi strani mestnih vrat, podobno kot gledališče. To mesto športa, deportiranega v prostor »onkraj nadzora«, pa je že dolgo vprašljivo, in to ne le zato, ker so vrhunski športniki in športnice vsi po vrsti profesionalci in živijo od lastnega športnega dela, in tudi ne zgolj zato, ker so ne glede na nekatere visoke zaslužke dejansko v položaju mezdnih in prekarnih delavcev in delavk. Športna dejavnost sama, pa naj gre za vrhunski in tekmovalni šport ali za dril, ki si ga privoščimo v fitnesu ali na aerobiki, je strukturirana na enak način kot delo in ta struktura oziroma režim ukvarjanja s športom je znanstveno podgrajen. Na prehodu iz fordističnega športnega režima v postfordističnega se ni pripetila le sprememba iz enega v drugi način znanstvenega obravnavanja doseganja rezultatov, ampak je skoraj do konca izginila vidna razlika med ukvarjanjem s športom in ukvarjanjem z mučnim vsakdanjim delom. Potreba po doseganju določenih ciljev je ukvarjanje s športom spremenila v utilitarno usmerjeno dejavnost, ki gre po najbližjih in najhitrejših poteh do cilja, pri tem pa bolj kot lastni potrebi po sprostitvi in lastni želji po igrivosti postaja na las podobna delu v času, ko se je tudi delo samo razblinilo na vse konce časa – ki ga ne za delo ne za šport nikdar ni dovolj in ga imamo vedno premalo. Razlikovanje med delovnim in prostim časom je izgubilo pomen, pa tudi pridobitni smoter imata danes vgrajena oba, le da deluje z nekoliko drugačnimi režimi na različnih območjih in pri različnih načinih proizvodnje presežne vrednosti. Vse to seveda niso niti samo filozofska niti zgolj obča vprašanja. Zastavljajo se zlasti v zvezi z etiko tistih ved, ki skušajo učinkovito pomagati športnikom in športnicam k vrhunskim dosežkom ali pa »navadnim ljudem« pri njihovi skrbi za krepko, privlačno in zdravo telesnost, in s tem ustvarjajo priporočene režime odkrivanja talentov, treniranja discipline, primerne koncentracije, pa tudi za igrivost potrebne sproščenosti. Danes so tako kot drugod tudi v športnih vedah etična vprašanja o lastnem ravnanju, tako kot tudi etična vprašljivost športnih dejavnosti samih, izrazito v ospredju. Lahko bi rekli, da šport postaja etično tembolj vprašljiv, čim bolj je ukvarjanje z njim namenjeno predvsem proizvajanju privlačnosti teles in dogodkov, ki poganjajo različne športno-kapitalske sisteme, ter mnogo manj izvirni igrivosti in tekmovalnosti. Vendar tako kot pri umetnostih, ki so vedno krasile in tudi danes krasijo javni videz najrazličnejših političnih in ekonomskih režimov in vladavin, tudi pri športu velja, da brez igrivosti in tekmovalnosti, ki prepričata s svojo pristnostjo, šport ne bi mogel ohranjati in v zadnjih desetletjih tako postoteriti svoje privlačnosti, gledanosti in tudi množičnosti. Ko bi izgubil to lastno značilnost, bi postal tudi za vse druge cilje in smotre neuporaben, tako kot kak zastarel način proizvodnje, ki ga je treba opustiti v prid novim načinom. Potreba po športnem razvedrilu, aktivnem ali pasivnem, ni posledica vsega, kar lahko danes kritičnega povemo o športnih ustvarjalnih industrijah, ampak njihov vzrok in pogoj. Model sodobnega športa sprejema in se uravnava po sodobnih načinih alienacije, manipulacije in ideologije, vendar jim hkrati ves čas uhaja prav zato, ker so le po tem, da si ga ne morejo do konca podrediti in obvladati, lahko tudi uspešne. V tem naboru člankov so zastopane različne vede (sociologija, psihologija, pedagogika, filozofija, zgodovina ...) in različne teme. Tudi metode, ki jih avtorice in avtorji uporabljajo pri raziskovanju športa, so raznovrstne in segajo od klasične filozofske analize konceptov do kvantitativnih in kvalitativnih metod, med katerimi so polstrukturirani intervjuji tudi pri vedah, ki se ukvarjajo s športom, v ospredju. Ta raznolikost je do neke mere odvisna od predmeta raziskovanja, saj je šport kaj kompleksno prizorišče, ni pa več toliko odvisna od tega, za katero znanost gre. Morda je prav po metodološki plati raziskovanje športa značilno za usmeritev vseh humanističnih ved v uporabo različnih metod raziskovanja, in to ne drugo za drugo, ampak tudi v hibridnih povezavah. Kar tu objavljena besedila druži, je poleg tega, da so njihove tematike iz sveta športa, tudi to, da gre za humanistične vede, ki jih razvija in poučuje filozofska fakulteta, in da so njihovi avtorji in avtorice tako ali drugače povezani z našo Filozofsko fakulteto. Tako v poučevanju kot v raziskovanju dobiva tematika športa tudi na naši fakulteti, posebej po reformi, več prostora, predvsem pa, kot kaže razpon tu objavljenih besedil, zahtevnejše ambicije. Merijo se lahko ob tem, kar na tem področju danes zmorejo drugod, stremeti pa hočejo k tistemu, kar bodo še dosegle v bodočnosti: večina med avtorji in avtoricami, kot se za Ars&Humanitas spodobi, je na začetku podiplomskega ali podoktorskega obdobja raziskovanja. Urednika sva pripravila ta izbor besedil med drugim in nikakor ne nazadnje tudi zato, da bi bil koristno znanstveno sporočilo, hkrati pa v navdih in spodbudo študentkam in študentom, ki se bodo odločali za humanistične športne študije.

Članek je del širše raziskave v okviru doktorske disertacije s področja športnih znanosti na Fakulteti za šport Univerze v Portu na Portugalskem. Omenjena raziskava proučuje »gibanje telesa« in estetsko izkušnjo taekwon-do športnika med borbo in izvajanjem tehnike poomsae ter estetsko vrednost, lastno temu športu. Telo skozi igro ustvarja lepe vzvišene oblike, v času in prostoru za rekreacijo deluje kot estetski objekt. Športniki si prizadevajo preseči svoje omejitve, da bi izvedli čim lepše, zahtevnejše in natančnejše gibe, njihova izpolnitev in športnikovo samopriznanje pa postaneta vir estetske izkušnje. Trdimo, da estetski užitek, ki ga doživlja taekwon-do športnik, izhaja iz celovitega prepleta odnosov, ki združujejo med drugim občutek strahu, žalosti, negotovosti, tveganja, zmage, mehkobe, miline in agresije in ki vzbujajo hkrati privlačnost in navdušenje. Članek se sklene s trditvijo, da se taekwon-do športnik, ko med tekmo udari po glavi svojega nasprotnika, ko izvaja skladno zaporedje poomsae ali precizno tehniko, s katero bo prelomil kos lesa, sooča z izjemno lepoto, ki ga vključuje in izpolnjuje.

We can find certain parallelism between architecture and sport in history (Rome) and in contemporaneity with spectacular sport as most global kind of entertainment, and recognizable sport architecture as sign of its universal presence. London Olympic Games 2012 followed slogan "Architecture for Humanity", adding ecological and social concern to more traditional idea of sport objects as modern cathedrals. Sport architecture has become a statement, and it embodies ideology which turns sport into reason for hope. Sport architecture is created on the field where standardization of space (and time) exists for more than hundred years, together with concentration of power in sport associations which, during these hundred years, changed their identity from civil society movements into capital enterprise institutions. Original meaning of "sport" (desportes, deport) as activity deported beyond regular and ordinary everyday life was extended into new region of space and time where mass media entertainment is produced. Contemporary sport architecture has to follow specifically sport rules for playground space, and rules of media presence. Sport places are spaces where massive audience watches the game, and were it watches itself watching - to be seen by massive media audience whose virtual presence is perhaps today the most important concern of architectural design for sport.

In 2007, Slovene philosopher Boris Vezjak published a book on The Relaxed Ideology of the Slovenes (Vezjak 2007; in Slovene and in English), analysing the political implications of the philosopheme “relaxedness” in Slovenia during the 2004 election year, including its history and aftermath. Reading his book which covered nearly all the angles, but not elite sport ideology of relaxedness, I decided to add this specific chapter. This paper, however, is heavily indebted to Vezjak’s approach, his assessment of Heidegger’s and Heideggerian political and ideological (ab)use of “relaxedness” under specifically Slovene circumstances. Heidegger developed his non-concept Gelassenheit after World War II. Its meaning remains uncertain and controversial, something different from notions of everyday conversation. In Slovene, however, it has been translated as sproscenost, which is parallel to English ‘relaxedness’, thus producing hybridity between notions of relaxedness, relaxation and releasement, which is, together with letting-go, a proper English translation of Gelassenheit. This hybridity was (ab)used for political slogans during the 2004 elections, when Heidegger’s term was repeated on and on, until it entered popular discourse as well as other domains such as the economy, culture, and media. This phenomenon was examined by Boris Vezjak in The Relaxed Ideology of Slovenes (The Peace Institute, Ljubljana 2007). Relaxedness-releasement entered sport jargon as well, but Vezjak’s book did not cover this field. At first abundant, this term more or less disappeared later. With one exception: in ski jumping, where it became one of the main words used to explain what was missing from Slovenian ski jumping during 2004-2009 period. In Slovenia, ski jumping is a national sport, and the absence of excellence during this long period created additional pressures on athletes and the whole ski jumping commonwealth. To examine the numerous cases where releasement was used to explain what is wrong with ski jumpers, or what they finally achieved in rare examples of success during that period, the only Slovene sport daily, “Ekipa” (The Team), was consulted for research. This study revealed that releasement was indeed lost in translation, appearing in ads as a signifier without any certain signified, and functioning as a je-ne-sais-quoi of sport performance and excellence. Through cases of repeated use of releasement as mystical and at the same time scientific (instead of relaxation) and colloquial notion (which is relaxedness, even carelessness), we get at inoculation of kinesiological mechanicism and psychological technique with philosophical mysticism. releasement, Heidegger, ski jumping

Hook to the ChinWithin historical avant-garde movements from the beginning of the 20th century, a curious taste and fascination for boxing burst out, and developed later into the claim that art must become more similar to boxing, or to sport in general. This fascination with pugilism in the early stage of its popularity on the continent included such charismatic figures of the Parisian avant-garde as Arthur Cravan, who was Oscar Wilde's nephew, a pretty good boxer and an unpredictable organizer of proto-dada outrages and scandals.After WWI, the zenith of artists' and intellectuals' love for boxing was reached in Weimar Germany. One of the well known examples connecting boxing with art was Bertolt Brecht with his statement that we need more good sport in theatre. His and other German avant-garde artists' admiration for boxing included the German boxing star May Schmeling, who was, at least until he lost his defending championship match against Joe Louis, an icon of the Nazis as well. Quite contrary to some later approaches in philosophy of sport, which compared sport with an elite art institution, Brecht's fascination with boxing took its anti-elitist and anti-institutional capacities as an example for art's renewal.To examine why and how Brecht included boxing in his theatre and his theory of theatre, we have to take into account two pairs of phenomena: sport vs. physical culture, and avant-garde theatre vs. bourgeois drama. At the same time, it is important to notice that sport, as something of Anglo-Saxon origin, and especially boxing, which became popular on the European continent in its American version, were admired by Brecht and by other avant-garde artists for their masculine power and energy. The energy in theatre, however, was needed to disrupt its cheap fictionality and introduce dialectical imagination of Verfremdungseffect (V-effect, or distancing effect). This was "a hook to the chin" of institutionalized art and of collective disciplinary morality of German tradition.

How could philosophy come to an end? Understood as love of wisdom, philosophy knew that it knew nothing. It started with examination of those who were supposed to know, and found out that they know nothing, but do not know that. Consequently, philosophy knows better because at least it knows that it does not know anything. Later, philosophy found out that people are enslaved because they do not question their own conditions. Therefore, its mission became to enable people to start thinking. When it started to believe that it knows, philosophy came to its end for the first time. The second end of philosophy may happen when it discovers that people, without philosophy’s instructions, can think, and that philosophy itself should rethink its position of critique: presupposed innocence of its criticism. To demonstrate this need in contemporaneity, I will present two cases of philosophical criticism: that of the criticism of contemporary art, and that of the radical critique of sport., Kako bi filozofija mogla doći k svome kraju? Shvaćena kao ljubav prema mudrosti, filozofija je znala da ništa ne zna. Krenula je s propitivanjem onih koji su trebali znati te saznala da oni ništa ne znaju, no da to ne znaju. Posljedično, filozofija zna više od svih njih jer ona barem zna da ništa ne zna. Kasnije je filozofija saznala da su ljudi porobljeni zato što ne propituju uvjete vlastita postojanja. Prema tome, njena je misija postala omogućiti ljudima da započnu misliti. Kada je počela vjerovati da zna, filozofija je prvi puta došla svome kraju. Drugi kraj filozofije može se dogoditi kada filozofija otkrije da ljudi mogu misliti i bez njenih instrukcija te da ona sama mora nanovo promisliti vlastitu poziciju za kritiku: pretpostavljenu nedužnost njene kritike. Kako bih predočio ovu potrebu u suvremenosti, predstavit ću dva slučaja filozofijske kritike: kritiku suvremene umjetnosti i radikalnu kritiku sporta., Comment la philosophie pourrait-elle toucher à sa fin ? Comprise comme amour de la sagesse, la philosophie savait qu’elle ne savait rien. Elle a commencé avec la remise en question de ceux qui étaient censés savoir, et a découvert qu’ils ne savaient rien, mais ne le savaient pas. Par conséquent, la philosophie sait mieux car au moins elle sait qu’elle ne sait rien. Plus tard, la philosophie a découvert que les gens sont asservis car ils ne questionnent pas leur propre condition. Donc, sa mission est devenue celle de rendre les gens capables de penser. C’est lorsqu’elle a commencé à croire qu’elle savait que la philosophie a touché à sa fin pour la première fois. La deuxième fin de la philosophie pourrait arriver lorsqu’elle aura découvert que les gens, sans les instructions philosophiques, peuvent penser, et que la philosophie elle-même devrait repenser sa position de critique : l’innocence présupposée de ses critiques. Afin de démontrer ce besoin dans la contemporanéité, je présenterai deux cas de critique philosophique : celui de la critique de l’art contemporain et celui de la critique radicale du sport., Wie könnte die Philosophie zu ihrem Ende kommen? Als Liebe zur Weisheit begriffen, wusste die Philosophie, dass sie nichts wusste. Sie begann mit der Prüfung jener, die es wohl wissen sollten, und fand heraus, dass sie nichts wissen, sich dessen aber nicht bewusst sind. Folglich weiß es die Philosophie besser, da sie wenigstens weiß, nichts zu wissen. Später entdeckte die Philosophie, dass Menschen versklavt sind, weil sie ihre eigenen Existenzbedingungen nicht in Zweifel ziehen. Daher wurde ihre Mission, Menschen zu befähigen, ihr Nachdenken in Gang zu setzen. Als sie zu glauben begann, sie würde wissen, kam die Philosophie erstmals zu ihrem Ende. Das zweite Ende der Philosophie könnte passieren, wenn sie erspürt, dass Menschen ohne ihre Instruktionen denken können und sie selbst ihre kritische Position neu überdenken sollte: nämlich die vorausgesetzte Unschuld ihrer Kritik. Um diesen Bedarf in der Zeitgenossenschaft zu demonstrieren, werde ich zwei Fälle der philosophischen Kritik präsentieren: die Kritik der zeitgenössischen Kunst und die radikale Kritik des Sports.

The aim of this paper is to explain that it is not useful to grasp all transformations at the University during last decades under terms of the struggle between evil politics and innocent academy, because universities were involved in formation and promotion of reforming guidelines, and went through inside ideological split and political fight during this process. Also, it is not appropriate to find neoliberalism an enemy which has to be defied and defeated with resources of the critique of ideology, because this leads into the conflict between ideology (presumably, but not really coming from the outside world) and science (presumably belonging to universities themselves). Here too, universities were involved in the process, be it in foundations of neoliberalism, be it in de(con)struction of scientific totality and autonomy. The parallelism between art and science as two autonomous domains of modernity, and their postmodern turn which left them without solid ground of inherited autonomy, will be exposed to support this thesis. Finally, University used to be the special and autonomous workshop with its own laws of procedure, secluded from market economy, to become educational factory, and now, finally, the enterprise. There is no way back. But is there a way out? Contemporary critique of political economy is where we should look at least for a start, and united appearance of students and teachers could give some power to bring academy back into hands of those to whom it originally belongs., Cilj je ovog rada objasniti da nije svrsishodno shvaćati sve transformacije na sveučilištu posljednjih desetljeća u pogledu borbe između zle politike i nevine akademije, jer su sveučilišta bila uključena u oblikovanje i promoviranje smjernica reforme, te su prošla unutarnje ideološku podjelu i političku borbu tijekom ovog procesa. Također, nije prikladno smatrati neoliberalizam neprijateljem od kojeg se treba obraniti i poraziti ga resursima kritike ideologije, budući da to vodi u sukob ideologije (koja naizgled, no ne i u stvarnosti, dolazi iz vanjskog svijeta) i znanosti (koja po pretpostavci pripada samim sveučilištima). Usto su sveučilišta bila uključena u taj proces, bilo u utemeljenju neoliberalizma, bilo u de(kon)strukciji znanstvene cjelokupnosti i autonomije. Paralelizam između umjetnosti i znanosti kao dvije autonomne domene moderne, kao i postmoderni okret koji im je izmaknuo čvrsti temelj naslijeđene autonomije, bit će razmatran kako bi podupro ovu tezu. U konačnici, sveučilište je nekada bilo posebna i autonomna radionica s vlastitim zakonima procedure, odvojena od tržišne ekonomije, da bi prvo postalo obrazovna tvornica, a danas konačno i poduzeće. Povratka nema. No postoji li izlaz? Suvremena kritika političke ekonomije je mjesto koje bi barem za početak trebali razmotriti, a ujedinjen nastup studenata i nastavnika bi mogao dati neku moć za povratak akademije u ruke onih kojima je izvorno pripadala., L’objectif de cet article est d’expliquer qu’il n’est pas opportun de penser à toutes les transformations survenues à l’Université depuis les dernières décennies en termes de confrontation entre une politique malveillante et une université innocente, car les universités ont été impliquées dans la formation et la promotion des lignes directrices de réforme et ont connu une division idéologique et une lutte politique interne au cours de ce processus. En outre, il ne convient pas de considérer le néolibéralisme comme ennemi qu’il faut défier et battre avec les ressources de la critique de l’idéologie, car cela mène au conflit entre l’idéologie (qui semble venir, mais ne vient pas vraiment du monde extérieur) et la science (censée appartenir aux universités ellesmêmes). Là aussi, les universités ont été impliquées dans le processus, que ce soit dans le fondement du néolibéralisme ou la dé(con)struction de la totalité et de l’autonomie scientifiques. Pour soutenir cette thèse, on exposera le parallèle entre l’art et la science en tant que deux domaines autonomes de la modernité, ainsi que leur tournant post-moderne qui les a laissés sans le fondement solide d’une autonomie héritée. Enfin, l’université fut autrefois un atelier singulier et autonome avec ses propres règles de procédure, séparé de l’économie de marché, avant de devenir d’abord une usine d’enseignement, puis finalement aujourd’hui une entreprise. Il n’y a pas de retour. Mais y a-t-il une porte de sortie ? L’endroit où nous devrions regarder, du moins pour commencer, est la critique contemporaine de l’économie politique, tandis qu’un bloc uni d’étudiants et d’enseignants pourrait dispenser un certain pouvoir pour ramener l’académie dans le giron de ceux à qui elle appartenait initialement., Das Bestreben dieses Papers ist die Erläuterung, dass es nicht segensreich ist, sämtliche Transformationen an der Universität in den vergangenen Dezennien unter Bezug auf die Zwiespältigkeit zwischen der bösartigen Politik und der schuldlosen Akademie auszulegen, denn die Universitäten waren an der Gestaltung bzw. Förderung der reformerischen Leitlinien beteiligt und durchliefen eine innere ideologische Spaltung wie auch ein politisches Gefecht im Laufe dieses Prozesses. Darüber hinaus ist es deplatziert, den Neoliberalismus als Feind auszuweisen, gegen den man vermöge der Ideologiekritik aufzubegehren und welchen man zu bezwingen hat, da dies zum Zerwürfnis zwischen Ideologie (die scheinbar, allerdings nicht tatsächlich von der Außenwelt stammt) und Wissenschaft (vermutlich den Universitäten selbst angehörend) führt. Auch diesbezüglich waren die Universitäten in diesen Fortgang involviert, sei es in der Gründung des Neoliberalismus, sei es in der De(kon)struktion der wissenschaftlichen Totalität und Autonomie. Um der angesprochenen These Rückhalt zu verschaffen, wird die Parallelität zwischen Kunst und Wissenschaft als zwei autonomen Domänen der Modernität als auch deren postmoderne Kehrtwende erörtert, die ihnen festen Boden der ererbten Autonomie entzog. Schließlich fungierte die Universität ehedem als spezielle und autonome Werkstatt mit eigenen Verfahrensvorschriften, abgesondert von der Marktwirtschaft, um zuerst zu einer Bildungsfabrik und derweil letztendlich zum Unternehmen auszuarten. Es gibt keinen Weg zurück. Ist jedoch ein Ausweg in Sicht? Die zeitgenössische Kritik der politischen Ökonomie muss der erste ultimative Gegenstand unseres Augenmerks werden, und der vereinigte Auftritt der Studenten und Lehrer könnte einigen Schwung zur Rückkehr der Akademie in die Hände jener bringen, denen sie ursprünglich zugehörte.

Community, as the public concern of all grown men, and their personal freedom in the privacy of production and family, are two fundamental values of modernism, framed in representative democracy and national State as models of rule. Transgression of the limitations of participation in community and transformation of private relations into a public question, along with the impossibility of representative democracy to produce its demos and along with the sovereignty of the national State being corroded, leads to seeking new, universal and global values and institutions.