Search

Koncept biotske pestrosti v naravoslovju ni nov. Tudi v gozdarstvu je prisoten`e toliko ~asa, da je v~asih potreben redefiniranja. Jasne definicije so pogoj za u~inkovito integracijo ideje biotske pestrosti v sodobno gozdarstvo. Kot kulturna krajina je tudi ve~ina biotske pestrosti dinami~na, antropogena tvorba - od genske do ekosistemske in vi{jih ravni. Gozdarstvo je doslej posve~alo pozornost vrstni, delno genski pestrosti, nekoliko zanemarilopa je vi{je ravni, ki jih v novej{em ~asu odkriva ideja krajinskega gozdarstva. To dokazuje tudi vrsta mednarodnih dokumentov - od helsin{kih do lizbonskih resolucij. Vendar moramo sprejeti dejstvo, da so ravni biotske pestrosti in njihovo ohranjanje nelo~ljivo povezane. Tipizacijo gozdnih in gozdnatih krajin lahko obravnavamo tudi kot sredstvo ohranjanja na gozd vezanebiotske pestrosti. Za razliko od dosedanjih taka tipizacija ne temelji zgolj na fizi~ni prisotnosti gozda (koli~ini, razporedu), ampak predvsem na lastnostih gozda, ki so biotski pestrosti prijazne in omogo~ajo komuniciranje organizmov - od genske ravni do migracijskih gibanj. Za novo paradigmo trajnostnega gospodarjenja za biotsko pestrost se bo moralo gozdarstvo aktivnovklju~iti v izpolnjevanje teh mednarodnih dokumentov. The concept of biodiversity is not new to the natural sciences. In forestry, too, it has been present for such a long time that it sometimes requires redefining. Clear definitions are prerequisite for an efficient integration ofthe idea of biodiversity into contemporary forestry. As in the case of cultural landscapes the majority of biodiversity is a dynamic anthropogenic category - from gene to ecosystem and higher levels. Until now, forestry has primarily paid attention to the species, partly gene biodiversity. It neglected somehow higher biodiversity levels, recently being discovered by theidea of landscape forestry. This can be proven by a series of internationaldocuments - from the Helsinki to Lisbon resolutions. Nevertheless, the fact has to be accepted that all biodiversity levels and conservation thereof are inseparably connected. Typifying forest landscapes can be considered as one of the means of forest related biodiversity conservation. Contrary to previous cases such typifying is not based solely onthe physical presence of the forest (area, distribution patterns). It is based primarily on forest properties that are biodiversity friendly and renderpossible communications of organisms - from gene level to migratory movements. The new paradigm of sustainable forest management for biodiversity will require that forestry actively take part in complying with many obligations related to international documents.

Pomen gozdov v ravninskih območjih občine Radlje ob Dravi

The concept of biodiversity is not new to the natural sciences. In forestry, too, it has been present for such a long time that it sometimes requires redefining. Clear definitions are prerequisite for an efficient integration ofthe idea of biodiversity into contemporary forestry. As in the case of cultural landscapes the majority of biodiversity is a dynamic anthropogenic category - from gene to ecosystem and higher levels. Until now, forestry has primarily paid attention to the species, partly gene biodiversity. It neglected somehow higher biodiversity levels, recently being discovered by theidea of landscape forestry. This can be proven by a series of internationaldocuments - from the Helsinki to Lisbon resolutions. Nevertheless, the fact has to be accepted that all biodiversity levels and conservation thereof are inseparably connected. Typifying forest landscapes can be considered as one of the means of forest related biodiversity conservation. Contrary to previous cases such typifying is not based solely onthe physical presence of the forest (area, distribution patterns). It is based primarily on forest properties that are biodiversity friendly and renderpossible communications of organisms - from gene level to migratory movements. The new paradigm of sustainable forest management for biodiversity will require that forestry actively take part in complying with many obligations related to international documents. Koncept biotske pestrosti v naravoslovju ni nov. Tudi v gozdarstvu je prisoten`e toliko ~asa, da je v~asih potreben redefiniranja. Jasne definicije so pogoj za u~inkovito integracijo ideje biotske pestrosti v sodobno gozdarstvo. Kot kulturna krajina je tudi ve~ina biotske pestrosti dinami~na, antropogena tvorba - od genske do ekosistemske in vi{jih ravni. Gozdarstvo je doslej posve~alo pozornost vrstni, delno genski pestrosti, nekoliko zanemarilopa je vi{je ravni, ki jih v novej{em ~asu odkriva ideja krajinskega gozdarstva. To dokazuje tudi vrsta mednarodnih dokumentov - od helsin{kih do lizbonskih resolucij. Vendar moramo sprejeti dejstvo, da so ravni biotske pestrosti in njihovo ohranjanje nelo~ljivo povezane. Tipizacijo gozdnih in gozdnatih krajin lahko obravnavamo tudi kot sredstvo ohranjanja na gozd vezanebiotske pestrosti. Za razliko od dosedanjih taka tipizacija ne temelji zgolj na fizi~ni prisotnosti gozda (koli~ini, razporedu), ampak predvsem na lastnostih gozda, ki so biotski pestrosti prijazne in omogo~ajo komuniciranje organizmov - od genske ravni do migracijskih gibanj. Za novo paradigmo trajnostnega gospodarjenja za biotsko pestrost se bo moralo gozdarstvo aktivnovklju~iti v izpolnjevanje teh mednarodnih dokumentov.

Naloga obravnava gozdnogospodarske vidike ohranjanje voda visokega krasa. Analizirali smo slovenske predpise ter podatkovne baze s področja voda ter potrdili razsekanost vodnega cikla. Sicer obsežna zakonodaja je dokaj ustrezna, pomembno pa je deklarativna načela prenesti v prakso. Zakonitosti gozdnega hidrološkega cikla na visokem krasu so slabo raziskane, čeprav ima gospodarjenje z gozdom in hkrati z vodo v obravnavani enoti bogato tradicijo. Tako Hufnagl že leta 1892 vodo v gozdu in njene vloge obravnava celostno. Čeprav je voda iz gozda rezultat načrtovalnega procesa, je ne znamo še (ekonomsko) ovrednotiti, premalo se tudi zavedamo, da bo voda iz gozda že kmalu dragocena. Gozdna tehnika in pridobivanje gozdnih lesnih sortimentov najbolj stresno vplivata na ohranjanje voda v gozdu. V GE Draga smo leta 2004 v državnem gozdu posekali dobrih 16.000 m3 lesa in pri tem porabili med 2.370 in 3.110 litrov olja za mazanje verig motornih žag. Z anketo smo ugotovili, dase za mazanje motornih žag večinoma uporabljajo mineralna olja. Problem kakovosti razgradljivosti olja je rešen z novimi izdelki, znižanje cen oziromaizenačitev s cenejšimi mineralnimi olji bi dosegli s sistemom njihove subvencionirane nabave. Takoj je treba premeniti 17. člen Pravilnika o varstvugozdov (2000), ki bi povsod pri delu v gozdu predpisoval obvezno uporabo biološko razgradljivih olj. Še naprej moramo izobraževati ter sodelovati z lastniki gotdov in z drugimi (strokovnimi in laičnimi) javnostmi.Aktivno zmanjševanje negativnih vplivov gospdoarjenja z gozdovi na vodo mora biti ena izmed prednostnih nalog gozdarstva tudi v prihodnje, več časa in sredstev je treba nameniti tudi raziskavam. magistrsko delo

V doktorski disertaciji smo proučevali smiselnost upoštevanja krajinske ravni pri prizadevanjih za ohranjanje biotske pestrosti gozdov. Raziskavo smo izvedli na Solčavskem, na gozdnatem območji na primeru vrst iz družine žoln (Picidae). OD marca do junija 2002 smo na 1800 ha veliki površini evidentiraliskupaj 250 opažanj velikega detla (Dendrocopos major), črne žolne (Dryocopus martius), pivke (Picus sanus) in triprstega detla (Picoides tridactylus). Na podlagi popisa žoln in ključnih podatkov o njihovem življenjskem prostoru smo v prostorskem informacijskem sistemu pridobili podatke za analizo zgradbe življenjskega prostora žoln. Oblikovali smo habitatne modele za posamezne vrste žoln, ki so bili izhodišče za krajinskoekološke analize ugodnih površin za žolne. Rezultati raziskave so pokazale, da prenos spoznanj iz primerljivih raziskav iz drugih držav težaven.Intenzivnost gospodarjenja z gozdovi na raziskovanem območju negativnovpliva predvsem na specializirane vrste, v našem primeru na triprstega detla in pivko. Krajinskoekološke značilnosti, kot so izoliranost zaplat ugodnih površin za žolne in globina njihovega notranjega okolja, imajo dodaten vpliv na primernost teh površin za žolne. Rezultati raziskave nakazujejo smiselnost upoštevanja krajinske ravni zgradbe življenjskega prostora ciljnih vrst pri prizadevanjih z ohranjanje biotske pestrosti gozdov.

Gojenje gozdov je v pretežni meri usmerjeno v gospodarjenje z gozdom za lesno proizvodno funkcijo, v gozdu pa prebiva tudi večina slovenskih živalskih in rastlinskih vrst, katerih preživetje je odvisno od stanja gozda. Dosedanje raziskave v zvezi z ohranjanjem živalskih in rastlinskih vrst v gozdu so bile usmerjene večinoma v gospodarjenje s posebnimi biotopi v gozdnem prostoru in vraziskave primernosti habitatov za določene živalske vrste. Z definiranjem gozdnega habitatnega parka in razvojem teoretičnega modela za oblikovanje gozdnega habitatnega parka, smo razvili način pristopa k gospodarjenju z gozdom za izbrane živalske vrste, kar je v bistvu gospodarjenje za biotopsko funkcijo gozda. Model temelji na teoriji gozdnogojitvenega načrtovanja. Izhodišča v modelu za oblikovanje gozdnega habitatnega parka so analiza habitatnih tipov, habitatnih enot ter popisanih živalskih in rastlinskih vrst,rezultat pa je habitatnogozdnogojitveni načrt. Teoretična izhodišča za oblikovanje gozdnega habitatnega parka pa smo našli v mednarodnih konvencijah,evropskih direktivah in slovenskih predpisih. Ugotovili smo, da jso najprimernejša območja za oblikovanje gozdnih habitatnih parkov, območja Natura 2000. Teoretični model smo preizkusili na primeru Brdo pri Kranju za naslednje izbrane vrste: velikega rogača (Lucanus cervus), velikega studenčarja (Cordulegaster heros), podhujko (Caprimulgus europaeus), taščico (Erithacus rubecula) in navadnega jelena (Cervus elaphus). magistrsko delo

Magistrsko delo ugotavlja prisotnost, učinkovitost in delež naravovarstva v vzgojno-izobraževalnih programih v osnovni šoli. Pri raziskovalnem delu so bile uporabljene metode anketiranja, pregledovanja virov podatkov, intervju in pregled strokovne literature. Raziskava odkriva in osvetljuje povezave med naravovarstvenimi in okoljevarstvenimi cilji v učnih načrtih ter njihov vzgojni učinek. Ugotavlja, da ohranjanja narave v osnovnošolskih vzgojno-izobraževalnih programih drugega triletja skorajda ni in da naravovarstveno vzgojo težko ločimo od okoljevarstvene. Naravovarstveni cilji niso jasno ločeni od okoljevarstvenih oziroma jih med operativnimi cilji ni, okoljevarstvenih pa je malo. Tudi vprašane učiteljice naravovarstvenih ciljev ne ločijo od okoljevarstvenih. Preverjanje naravovarstvenih ciljev v programihCŠOD in primerjava s šolskimi učnimi načrti kažeta na podobnosti v pojavljanju splošnih in operativnih ciljev ter dejstvo, da se CŠOD s svojimi programi prilagaja povpraševanju šol, ki izbirajo predvsem športne programe in opuščajo naravoslovne. Ponudb zavarovanih območij šole ne izkoristijo optimalno. Temu ustrezni so vzgojni učinki, med katerimi učiteljice doseganje nekaterih ocenjujejo višje, kot se je pokazalo iz odgovorov učencev. Za učinkovito uvajanje naravovarstvene vzgoje je med obstoječe operativne cilje, ki se navezujejo na določene člene ZON in ZVO, treba vgraditi in nanje navezati konkretne naravovarstvene cilje, predlagati vsebine in dejavnosti, s katerimi bi omenjene cilje realizirali tako, da bi pri učencih dosegli razumevanje in ločevanje med pojmoma narava in okolje ter med ohranjanjem narave in varstvom okolja. Prav tako bi morali spoznati in razumeti tudi naslednje pojme in pojmovne zveze: naravna vrednota, naravna dediščina, biološka pestrost, ohranjanje narave, zavarovana območja, poseg v okolje in varstvo okolja. This master thesis determines the presence, effectiveness and share of nature conservation studies within grammar school educational programs. Within the research, the methods of surveying, secondary sources, interviews and an overview of the expert literature were utilized. The research uncovers and illuminates the connection between nature conservation and environmental protection goals in study plans, in addition to their educational effects. It finds that nature conservation studies are almost non-existent within the second three year period in grammar school educational programs. It also finds that it is difficult to separate nature conservation from environmental protection education. The nature conservation goals are either not clearly defined as separate from environmental protection, or they are not found amongst the operational goals, while the environmental protection goals are few. Even the teachers asked do not differentiate between nature conservation and environmental protection. The comparison of nature conservation goals of the Centre for school and extracurricular activities (CŠOD) and comparison with school lesson plans, indicates a similarity in the occurrence of general and operative goals and the fact, that with its programs the CŠOD adapts to the demands of schools that generally favour sports programs over natural sciences. The available protected areas are not optimally utilized by the schools. The educational effects are thus commensurate with this, with teachers evaluating them higher, than the answers of the students indicate. For effective introduction of nature conservation education amongst the operative goals, which are tied to certain clauses of the Nature Conservation Act (ZON) and Environmental Protection Act (ZVO), it is necessary to build in and tie to them specific environmental protection goals and suggest content and activities, with which the goals mentioned could be realized in such a way, that we could get students to comprehend and differentiate between the concepts of nature and the environment. Similarly, they should get to know andunderstand the following concepts and associations: value of nature, natural heritage, biological diversity, nature conservation, protected areas, environmental intervention and environmental protection.

V raziskavi smo preucevali odnos udeležencev študijskih krožkov do podeželja, do gozda in do trajnostnega razvoja z razlicnimi metodami - s kvantitativno analizo letnih porocil o delovanju študijskega krožka, z anketiranjem, opravljenim junija 2003, z analizo literature in z osebnim neposrednim opazovanjem v obdobju 2001-2005. Ugotovili smo, da so krožkarji - zlasti na podeželju - med seboj povezani s horizontalnim socialnim kapitalom, da imajo do svojega kraja in do gozda posebno skrben in naklonjen odnos, ki za razvoj doslej ni bil aktiviran zaradi pomanjkljivega vertikalnega socialnega kapitala. Te znacilnosti so kljucne za trajnostni razvoj podeželja. Identificirali smo kljucna vprašanja ankete kot kazalce trajnostnega vedenjaposameznika (pojasnijo 60 % njegove variabilnosti) ter potrdili možnostin uporabnost stratifikacije anketiranih. Z njo smo utemeljili razlike v življenjskem stilu krožkarjev na podeželju in v mestu ter omogocili oblikovanje ciljnih skupin za izobraževanje, za stike z javnostmi in nadaljnjeraziskave. Z uporabo interdisciplinarne obravnave raziskovalnih vprašanj smo se izognili omejevanju na merljive entitete in na modelne rešitve. Odgovore na kompleksna vprašanja smo našli s triangulacijo virov in metod, upoštevanjem domace dedišcine in vsakdanje realnosti. Posledicno so zakljucki takoj in neposredno uporabni. The research was focused to the relation between study circle participants andrural environment, forest and sustainable development. Diverse methods wereused - quantitative analysis of study circle yearly reports, results of survey performed in June 2003, literature analysis and personal involvement/engagement in 2001-2005 period. It has been found that study circle pariticpants - particularly in the countryside - are tightly linked together with horizontal social capital, are particularly careful for and committed to their living places including forests, what has - up to now - never been activated in developmental initiatives because of lack of vertical social capital. These characteristics are key elements of sustainable rural development. We identified the key inquiry questions of sustainable personal behaviour (explaining 60 % of its variability) and confirmed possibility and usefulness of interviewees stratification. The hypothesis of different lifestyles of study circle participants in the rural and urban environments was therefore confirmed and at the same time the target groups for education, public relations and further research were formed. By using an interdisciplinary approach in research we avoided limitation on measurable entities and model solutions. We have found answers on complex questions with triangulation of sources and methods, inclusion of local, traditional and daily life. Consequently conclusions are immediately and directly applicable.

Naloga obravnava ustanavljanje širših zavarovanih območij oziroma naravnih parkov v Sloveniji in presoja njegovo uspešnost. Raziskavo ustreznosti teoretičnih izhodišč ter metode ustanavljanja, dveh ključnih dejavnikov uspešnosti, opira zlasti na preverjanje celovitosti naravovarstvenega pristopa ter prisotnosti projektnega delovanja in participacije javnosti. Celovitost pristopa ocenjuje glede na vlogo, priznano temeljnim vsebinam varstva narave: naravnim znamenitostim oziroma naravnim vrednotam, krajini kottemeljni substanci naravnih parkov in biotski raznovrstnosti. Analiza Zakona o ohranjanju narave je pokazala, da je ta zastavljen izrazito ekocentrično in ne obravnava dveh ključnih vlog človeka v povezavi z varstvom narave: človeka kot oblikovalca vrednot, ki določajo kaj in zakaj varujemo in človeka kot sooblikovalca kvalitet prostora, ki ga varujemo. Zakon je izključil vsa merila, ki vsebujejo človekov odnos do narave, vključno z estetskim in doživljajskim, krajino pa obravnava le v povezavi z biotsko raznovrstnostjo. Ob neustrezni zakonodaji naloga odkriva vzroke za neuspešnost pri ustanavljanju naravnih parkov tudi v nekaterih zgodovinskih okoliščinah, poleg tega pa še v odsotnosti koherentne politike, v neustrezni organizacijski strukturi naravovarstvene službe in v odsotnosti izdelane metode, ki bi ob upoštevanju družbene percepcije naravnih parkov ustrezno usmerjala procese njihovega nastajanja in upravljanja. Naloga naposled predlaga model učinkovitejšega ustanavljanja naravnih parkov, ki bi terjal prenovo naravovarstvene zakonodaje, formulacijo ustrezne splošne politike ustanavljanja naravnih parkov in z njo povezano reorganizacijo naravovarstvene službe. The Thesis deals with the creation of "broader protected areas", i.e. nature parks, in Slovenia, with the goal to evaluate its level of success. The study into the relevant theoretical bases and methodology applied in creating natural parks, which are seen as crucial success factors, rests upon the examination of the comprehensiveness of the approach to nature protection as well as the verification of the extent to which action has been project-mindedand the public has been involved in the relevant processes. Comprehensiveness of the approach is evaluated against the role accorded to the three fundamental objects of nature protection, viz. natural attractions (natural values), the landscape as the essential substance of nature parks, and biodiversity. An analysis of the Nature Conservation Act reveals that the approach has been markedly ecocentric in outlook, failing to acknowledge the two principal human roles in the context of nature protection: man as the source of values that define what is to be protected and why, and man as contributor to the qualities of space under protection. The Act is found not to refer to any criteria relevant to man's attitude towards nature, including its aesthetic aspect and the experience it conveys, while referring to landscape only in connection with biodiversity. As causes for poor success in creating nature parks, the Thesis establishes inappropriate legislation, historical circumstances, the absence of a coherent policy, inadequate organisation of the nature protection service and in particular the absence ofa full-fledged method to guide the processes of natural park creation and management, with due consideration for the perception of nature parks in society. The Thesis proposes a model for a more successful creation of naturalparks in Slovenia, which, however, would require amending legislation, formulating an appropriate nature-park creation policy, and a corresponding reorganisation of the nature protection service.

Drevesa so v zgodovini človeštva odigrala pomembno materialno in nematerialno vlogo, odnos do njih pa se je tekom časa in znotraj različnih kultur spreminjal. Ker imajo drevesa daljšo življenjsko dobo kot človek in ker so s koreninami vezana na določen prostor, se je med drevesom in človekom spletla posebna vez. Na določena drevesa, zasajena ob različnih priložnostih, je bil človek še posebno navezan in ponosen. Taka drevesa imajo v prostoru posebno vlogo, predstavljajo nosilce kulturnega izročila in jih tudi uvrščamo med drevesno dediščino. Kljub temu pa so v trenutnem sistemu vrednotenja drevesnih naravnih vrednot zaradi nedefiniranih in nekonsistentnih kriterijev prav taka drevesa večkrat prezrta. Cilj naloge je bil tako na primeru analize stanja drevesne dediščine na območju predvidenega parka Karavanke Natura 2000 pokazati, da imajo drevesa dvojno razsežnost (poleg naravne tudi kulturno), kar je potrebno upoštevati pri celostnem vrednotenju drevesne dediščine. V nalogi smo na izbranem območju preučevali izjemna drevesa ter v nadaljevanju podali nov nabor kriterijev, ki smo jih na primerih konkretnih dreves tudi podrobno opredelili in bodo služili celostnemu sistemu vrednotenja drevesne dediščine. Pri tem smo še posebno pozornost posvetili opredelitvi nematerialnih kriterijev, kar je tudi ena izmed prioritetnih nalog v širšem evropskem prostoru. Na koncu so podani kratkoročni in dolgoročni predlogi izboljšav, preglednica trenutnega stanja drevesne dediščine izbranega območja po materialnih in nematerialnih kriterijih, med ostalimi prilogami pa so zapisane tudi zgodbe posameznih dreves. Trees have played an important material and non-material role in the human history, while the relationship between humans and them has been changing throughout time and within different cultures. Due to trees having longer lifespan compared to humansć and being tied to a certain place because of their roots, a special relationship between trees and people has developed. A man was especially attached and proud of particular trees, planted on different occasions. Such trees have a special role within a place they are carriers of cultural tradition and as such they are recognized as the tree heritage. However, because of the inconsistent and undefined criteria in the present evaluation system of tree heritage, such trees are often overlooked. Based on the analysis of the tree heritage in the area of the expected park Karavanke Natura 2000, the aim of the study was to show that trees have dual dimension (beside the natural also the cultural one). This fact must be taken into consideration in the holistic evaluation of tree heritage. In this study,the exceptional trees growing in the selected area have been analysed, and a new set of criteria, defined on the basis of actual trees, has been proposed with the aim to fulfil the holistic evaluation of tree heritage. A special concern was dedicated to the definition of non-material criteria, which is also one of the priority issues in the wider European area. At the end of the work, a list of short-term and long-term suggestions for possible improvements is added, and a table of the present state of tree heritage of the selected area according to material and non-material criteria is presented. The stories of particular trees are recorded among other appendicesas well.