Search

This conceptual paper seeks to show why and in what ways higher education should worry about the precarisation of professional work. Increasing number of higher education institutions recently strive to improve professional relevance of study programmes in relation to skill (mis)matches and the problem of unemployment. In this context the paper examines the key factors of the development of professional workers in higher education and explains the precarisation of professional work as an increasingly relevant social problem. Particular attention is paid to comparing the precarisation of young graduates of higher education with the elements of precarisation of academics. The paper concludes that the precarisation of graduates and the quality of academic employment are related phenomena. Ta konceptualni članek pokaže zakaj in zaradi katerih razlogov naj visokošolske institucije skrbi prekarizacija profesionalnega dela. Vedno večje število visokošolskih institucij se v zadnjem času trudi izboljšati profesionalno relevantnost študijskih programov v relaciji do (ne)ujemanja spretnosti in problemom brezposelnosti. V tem kontekstu članek proučuje glavne dejavnike, ki v visokem šolstvu vplivajo na razvoj profesionalcev in označi prekarizacijo profesionalnega dela kot zelo relevanten družben problem. Posebna pozornost je namenjena primerjavi prekarizacije mladih visokošolskih diplomantov z elementi prekarizacije akademikov. Članek zaključimo z ugotovitvijo, da sta prekarizacija diplomantov in kvaliteta zaposlitev akademikov povezana pojava.

In the theoretical introduction, we discuss the reflexivity of education to sustainable development (SD). Since the concept is still relatively enigmatic and weak in its operationalisation, we argue the sense of reflexive reading. It is obvious that in society in general as well as in professional circles there is no consensus on complex SD ideas. Nevertheless, it is presented in educational curricula as a consensual paradigm. The preliminary empirical analysis presented in the second part shows that even in school programmes wholeness is still an unsurpassed standard of SD treatments. What is the appropriate relationship between cognitive analytical and practical applications of SD remains an unsettled dilemma. Within the existing formal school system its presentation is reductionist mainly because the school system is not adapted to integrating radical transdisciplinary ideas. The key observation therefore is that the frequency of "sustainable" concepts in school curricula proves that SD is the most important development idea of the twenty-first century, while the reductionism and partiality of SD presentations indicate differences in perceptions and understandings of this "radical" concept. This greatly complicates implementation of the idea in both the education system and society in general. V teoretskem uvodu razpravljava o refleksivnosti izobraževanja za potrebe trajnostnega razvoja (TR). Argumentirava smiselnost refleksivne obravnave in ugotavljava, da je koncept še vedno dokaj enigmatičen in šibko operacionaliziran. Čeprav je očitno, da o tako kompleksni zamisli, kot je TR, v družbi nasploh in tudi v strokovnih krogih še ni soglasja, je zamisel v učnih programih predstavljena, kot da gre za konsenzualno razvojno paradigmo. Preliminarna empirična analiza, ki je predstavljena v drugem delu, pokaže, da je tudi v šolskih programih celovitost še nedosežen standard obravnav TR. Odprta ostaja tudi dilema, kakšno je ustrezno razmerje med spoznavno analitičnim pristopanjem in praktično aplikativnimi obravnavami. TR je v obstoječem formalnem šolskem sistemu obravnavan redukcionistično, predvsem zato, ker je šolski sistem neprilagojen uvajanju radikalnih transdisciplinarnih zamisli. Ključna je torej ugotovitev, da pogostost obravnav "trajnostnih" pojmov v učnih programih nakazuje ali celo dokazuje sprejetost TR kot najpomembnejše razvojne ideje enaindvajsetega stoletja, obenem pa redukcionizem in parcialnost "trajnostnih" vsebin nakazujeta razhajanja v dojemanju in razumevanju tega "radikalnega" koncepta. To pa seveda močno otežuje implementacijo koncepta tako v izobraževalnih sistemih kot tudi v družbi nasploh.

The article addresses occupational development in the field of sustainable urbanism. To this end, examples of sustainable neighbourhoods are analysed: Hammarby Sjöstad (Stockholm), Vauban (Freiburg), and GWL-Terrein (Amsterdam). The introduction presents the issues of understanding the operation of occupational groups, their competencies, and occupational professionalisation, followed by an empirical analysis of existing sustainable neighbourhoods. Based on the analysis and interpretation of its findings, the article then provides concrete recommendations for occupational and human resource development in the field of sustainable urbanism in Slovenia and Europe. These derive from the premise that sustainable urbanism, which tries to solve spatial as well as social, cultural and economic problems, requires that social, natural science and technical occupations be adequately represented. Članek obravnava razvoj poklicev na področju trajnostnega urbanizma. V ta namen so analizirani primeri trajnostnih sosesk: Hammarby Sjöstad (Stockholm), Vauban (Freiburg) ter GWL-Terrein (Amsterdam). Uvodoma je predstavljena problematika razumevanja delovanja poklicnih skupin, njihovih kompetenc in poklicne profesionalizacije, ki ji nato sledi empirična analiza konkretnih že delujočih trajnostnih sosesk. Na podlagi analize in interpretacije ugotovitev so podana konkretna priporočila za razvoj poklicev in človeških virov na področju trajnostnega urbanizma v slovenskem in evropskem prostoru. Pri tem izhajamo iz izhodišča, da trajnostni urbanizem, ki rešuje tako prostorske kot socialne, kulturne in ekonomske težave zahteva ustrezno zastopanost med družboslovnimi, naravoslovnimi in tehničnimi poklici.

Težave, s katerimi se soočajo visokošolski diplomanti pri iskanju zaposlitve, spreminjajo pričakovanja javnosti do vloge visokošolskih sistemov pri razvoju kompetenc, ki jih pričakuje trg dela. Posebej aktualno je vprašanje, kakšna je pri razvoju kompetenc relativna vloga visokošolskih programov v primerjavi s preostalimi dejavniki. Razprava je v članku podana v kontekstu dinamičnega odnosa informacijsko-procesnega in situacijskega učenja. Ti obliki učenja opazujemo z modelom, ki vključuje tiste kompetence visokošolskih diplomantov, ki jih skladno s priznanimi evropskimi mednarodnimi raziskavami trg dela od diplomantov najbolj pričakuje, in z dejavniki njihovega razvoja: načini učenja in poučevanja, študijskim programom ter značilnostmi delovnega mesta, organizacije in organizacijskega okolja. Analizo izvedemo z uporabo mednarodne podatkovne baze, ki vključuje diplomante iz 17 evropskih držav pet let po koncu študija. Rezultati analize kažejo, da determinante ne vplivajo enako na posamezne preučevane kompetence. Rezultati so osnova za strateška priporočila za razvoj visokošolskih sistemov.

In the paper we first present relevant discourse about higher education, the labour market and graduates' 'employability'. Second, we discuss general changes in the work of academics and administrators, and problematize the characteristics and particularities of their hybridization. Building on this, we generate a holistic conceptual and research model that questions how the external 'employability' societal and policy drivers are related to a wide range of work in academia (e.g. curricular developments, management and reaccreditations, university-business cooperation, public relations, career success evidence, etc.). Finally, we map and identify these areas further and explore differences and similarities among academic, administrational and hybrid jobs. The analysis is based on mixed methods research - an open-ended survey on the profiles of 234 higher education institutions from 20, mainly European, countries, and on 37 expert interviews. The results indicate differences in the priorities of individuals playing different roles within higher education institutions. Contrary to the administrators, who favoured more practically-oriented topics related to training and career-related issues, and the persons in hybrid roles - often called higher education professionals or similarly - who favoured accreditation, quality assurance and higher education management issues, the academics appear to have the most balanced portfolio of priorities, as will be shown below. Moreover, we can identify the omnipresent urgency to be responsive to labour market needs, the increasing adjustment of academic work to bureaucratically infused assessment as well as the ostensible polarization between research and teaching. V članku najprej predstavljamo relevantni diskurz o visokem šolstvu, trgu dela in zaposljivosti diplomantov. Nadalje razpravljamo o splošnih spremembah v delu akademikov in administratorjev ter problematiziramo značilnosti in posebnosti hibridizacije njihovega dela. Na tej podlagi gradimo celosten konceptualni in raziskovalni model, ki prevprašuje, kako zunanji družbeni in javnopolitični pritiski po zaposljivosti vplivajo na razpon del znotraj akademske sfere. Naposled tudi identificiramo in podrobneje raziščemo podrobnosti in razlike v delu akademikov, administratorjev ter njihovih hibridov. Analiza je osnovana na večmetodskem pristopu - odprtem anketnem vprašalniku o profilih 234 visokošolskih ustanov iz 20 evropskih držav ter na 37 intervjujih s strokovnjaki. Rezultati kažejo razlike med prioritetami različnih nosilcev vlog znotraj visokega šolstva. V nasprotju z administratorji, ki preferirajo bolj praktično orientirane tematike, ki so povezane z usposabljanjem in karierami diplomantov, ter hibridnimi vlogami, ki preferirajo akreditacije, zagotavljanje kakovosti in z menedžmentom povezane ravni v visokem šolstvu, akademski delavci kažejo najbolj uravnotežene portfelje prioritet. Še več, identificirali smo vsepovsod prisotno nujo po odzivnosti potrebam s področja trga dela, vse intenzivnejše prilagajanje akademskega dela birokratiziranim postopkom ocenjevanja ter vidno polarizacijo med raziskovanjem ter poučevanjem.

The paper explores the learning and working activities of vocational education and training (VET) students in seven European countries. The paper finds that i) there are large differences among the countries in the time spent in school, ii) that learners spend very little time studying for school at home, iii) interest in 'academic' school subjects is very low, iv) much time is spent on socialisation and passive forms of learning and v) a large number of VET students are engaged in paid work. Drawing on both information process and social learning approaches the paper recommends that strategies for VET development - curriculum, pedagogy, institutional organisation and pathways - should be informed by a better understand of the perspective of the VET learner as an individual with a range of activities, interests and attachments rather than simply viewing learners as customers or clients for VET provision. Članek ugotavlja specifike učenja in dela študentov poklicnega izobraževanja in usposabljanja v sedmih evropskih državah: Avstriji, Grčiji, Litvi, Latviji, Nemčiji, Sloveniji in Združenem kraljestvu (Angliji). Glavne ugotovitve so: a) med državami obstajajo velike razlike v količini časa, ki ga dijaki preživijo v šolah, b) dijaki se izven šole izredno malo učijo, c) aspiracije po klasičnih oblikah učenja so izredno nizke, č) veliko prostega časa dijaki porabijo za pasivne oblike učenja in socializacijo, d) veliko dijakov poklicnega in strokovnega izobraževanja in usposabljanja dela za plačilo. Čeprav so ugotovitve v članku zasnovane na podlagi nacionalno specifičnih kontekstov poklicnega in strokovnega izobraževanja, smo zapisali nekaj univerzalnih ugotovitev. Na podlagi teorij informacijsko-procesnega in situacijskega učenja članek predlaga združitev različnih kontekstov klasičnega in situacijskega učenja, kot tudi izboljšave na področju manj klasičnih učnih oblik. Vse države naj bi si v bodoče prizadevale vzpostaviti sistem klasičnega izobraževanja, ki bi bil za dijake bolj atraktiven in kakovostnejši. Splošni predmeti, kot so matematika, materni in tuji jezik, so namreč izrednega pomena za razvoj zaposlitvene kariere, pa tudi za področje aktivnega državljanstva. Razvoj kurikulov mora nujno upoštevati, kaj dijaki delajo v prostem času, in si prizadevati, da bi se po šoli več učili: pomanjkanje učenja vpliva na nizke učne dosežke. Nadaljnji razvoj sistemov naj bi s previdnostjo upošteval vključevanje dijakov na trg dela ter priznavanje in validacijo delovnih izkušenj.

This special issue of Annales emerges from an initial, exploratory screening of the connection between employability and citizenship in the field of education. This introduction briefly sets out the main dilemmas and research questions in the field, locating them within the broader framework of current trends in citizenship education and the development of (higher) education policies. It chiefly focuses on the intersection between two seemingly conflicting concepts of employability and citizenship, which has not been, is not currently, and should not always be the case as a certain contribution to this volume indicates. This introductory part, as well as the special issue as a whole, attempts to put forward conceptual foundations to provide the grounds for the two concepts to speak to each other and signal premises that endanger either the economic, but primarily the civic function of educational institutions, primarily universities. The authors warn that reducing education systems merely to their economic utility may impair their democratic potential significantly. Ta sklop člankov je plod eksploratornega pogleda na stičišče med konceptoma zaposljivosti in državljanstva v kontekstu področja izobraževanja. Uvodnik v ta sklop na kratko predstavi poglavitne dileme in raziskovalna vprašanja, ki se porajajo na tem področju, pri tem pa jih tudi locira v širši okvir aktualnih trendov na področju državljanske vzgoje in razvoja izobraževalnih politik. Temeljno sporočilo osredotočanja na presečišče med zaposljivostjo in državljanstvom je, da sta si ta dva koncepta nasprotujoča zgolj na prvi pogled, kar jasno identificirajo nekateri prispevki znotraj tega sklopa. Uvodnik, kot tudi celoten nabor člankov, predvsem odstirata konceptualne temelje, ki omogočajo komplementarno razumevanje teh dveh konceptov in hkratno delovanje v smeri njunega uveljavljanja. Obenem pa tudi opozarjata na nevarnosti, povezane z ekonomosko, še posebej pa državljansko funkcijo izobraževalnih institucij. V tem kontekstu avtorja poudarjata nevarnost podreditve izobraževalnih sistemov zgolj njihovi ekonomski funkciji, saj je s tem močno ogrožen njihov demokratični potencial.

Objective: To determine to what extent the general medicine training programme at the Faculty of Medicine, University of Ljubljana, Slovenia, impacts the development of key competences of future medical doctors. Methods: Analysis of relevant literature on key competences; expert workshop with the focus group of 'the best students' (N=9) in the last two years at the Faculty of Medicine in Ljubljana. Results: The survey results showed that training in general medicine at the Ljubljana Faculty of Medicine does not prepare students adequately for providing motivation and guidance to their patients, to feel empathy with some preservation of emotional distance, to manage team work and to master communication skills. Conclusions: General medicine training programme offered at the Ljubljana Faculty of Medicine should place greater focus on the development of situation-related competences and socialization of students. This goal can be achieved by enriching the present curriculum with new specialized subjects and by integrating new teaching modules into current teaching practices. Namen: Ugotoviti, v kolikšni meri študijski program splošne medicinev Sloveniji (Medicinska fakulteta, Ljubljana) vpliva na razvoj ključnih področij usposobljenosti (kompetenc) bodočih zdravnikov. Metode: Analiza relevantne literature; izvedensko vodena delavnica s skupino 'odličnih študentov' (N=9) zadnjih dveh letnikov splošne medicine na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Rezultati: Študijski program splošne medicine v Ljubljani na podlagi rezultatov analize odgovorov anketiranih študentov, študentov ne pripravi v zadostni meri za: motiviranje in vodenje bolnikov, sposobnost empatije (vživljanja) z ustrezno čustveno distanco, obvladovanje timskega dela, ne vpliva pa dovolj na razvoj komunikacijske usposobljenosti. Zaključek: Študij splošne medicine v Ljubljani bi moral posvečati več pozornosti razvoju od situacije odvisne usposobljenosti in socializiranju študentov v to obliko učenja. To bi bilo mogoče tako z uvedbo posebnih učnih predmetov kot z organiziranjem posebnih modulov v okviru izvajanja obstoječe študijske prakse.

The article begins with a description of the triangulation principle in the social sciences. The main goal is to demonstrate the combination of qualitative and quantitative methods in the case of occupational professionalisation. The argumentation is built around the operationalisation of indicators of professionalisation of 63 occupations based on two different theoretical approaches, as well as the process of data collection presented in each case. The level of agreement of the two approaches is presented. In the final section, the findings are discussed, and outlines for potential new research in this field are presented.

The article deals with the forming a coherent typology of factors that influence educational programme choice and vocational path. Argumentation is built on the principles of triangulation methodology, which enables observation of the same phenomenon with quantitative and qualitative approach.The basic starting points for identification of external factors, which influence the educational programme choice was first taken out from theoretical starting points. Further, the basic categories were analysed in detail on the basis of our own qualitative empirical study, which included management stuff of institutions of educational programmes, pupils and students. Coherence of gathered factors were further analysed with the help of "retrospective" survey on the employed individuals. On the basis of our findings we formed recommendations for theory and practice of career orientation. Prispevek se ukvarja z oblikovanjem koherentne tipologije dejavnikov, ki vplivajo na izbiro izobraževalnega programa in na poklicno pot. Argumentacijo gradimo na principih triangulacijske metodologije, ki isti pojav opazuje s kvantitativnim in kvalititativnim pristopom. Temeljna izhodišča za identifikacijo zunanjih dejavnikov, ki vplivajo na izbiro izobraževalnega programa, smo najprej "izluščili" iz teoretskih izhodišč. V nadaljevanju smo te temeljne kategorije podrobneje razčlenili na podlagi lastne kvalitativne empirične raziskave med vodstvi institucij izobraževalnih programov, dijaki in študenti. Koherentnost dobljenih faktorjev smo dodatno prevetrili še s pomočjo "retrospektivnega" anketiranja zaposlenih. Na podlagi ugotovitev smo zapisali priporočila za teorijo in prakso karierne orientacije.

The article analyses the ways how various experiences with educational system,personal interests, material factors, friends and parents impact the choice of educational programme and vocational path. It is established that the impact of material factors decreases and the role of personal interests increases with the higher level of education. We further analysed how the stated factors influence the reality of vocational ideas, which consequently after the education leads to better results and working effectiveness. We found out that the stronger the influence of, on the first sight diametrical factors, personal interest and material factor, the better the reality of vocational ideas. In addition we show that besides the stated factors of educational programme choice, there is noted the influence of "external elements of vocational professionalisation rather than the influence of the nature of vocational work itself. This represents a special problem at the new and rapidly changing vocations, especially in the field of natural science and mechanics. V prispevku proučujemo, kako različne izkušnje z izobraževalnim sistemom, osebni interes, materialni dejavniki in prijatelji ter starši vplivajo na izbiro izobraževalnega programa in poklicno pot. Ugotavljamo, da z višjo stopnjo izobrazbe popušča vpliv materialnih dejavnikov, krepi pa se vloga osebnega interesa. Nadalje smo proučevali, kako omenjeni dejavniki vplivajo na realnost poklicnih predstav, kar posledično po koncu izobraževanja vodi do boljših rezultatov in delovne učinkovitosti. Ugotovili smo, da bolj kot sta na poklicno odločanje vplivala na prvi pogled diametralna si dejavnika osebni interes in materialni dejavniki, boljša je bila realnost poklicnih predstav. Poleg tega smo pokazali, da ob omenjenih dejavnikih na izbiro izobraževalnega programa bolj kot sama narava poklicnega dela vplivajo "zunanji" elementi poklicne profesionaliziranosti. To predstavlja poseben problem pri novih in hitro spreminjajočih se poklicih, kamor še posebno sodijo tisti s področja naravoslovja in tehnike.

V članku ugotavljamo, kako realnost predstav o delu pred vpisom v izobraževalni program vpliva na poklicno motiviranost, poklicno identifikacijo ter lastno percepcijo ugleda poklica. Argumentacijo gradimo na predpostavki, da se posameznik odloči za tisto poklicno pot, za katero v trenutku odločitve meni, da je zanj najbolj ustrezna. V tem smislu je element "ustreznosti poklicnih pričakovanj" močno povezan s posameznikovimi osebnostnimi lastnostmi kot tudi z zunanjimi dejavniki, ki posameznika vodijo na poklicno pot. V zaključku osvetlimo znana teoretska izhodišča, da ustreznost poklicnih predstav in pravilna izbira poklica pozitivno vplivata nadelovno uspešnost in zadovoljstvo pri delu.

The main purpose of the paper is to identify the occupational changes and explain how vulnerable is the structure of occupational assignments and competencies in the knowledge society. The paper is a case study of a middle manager in the hotel industry of the tourist centre Krakow in Poland. The article begins with the presentation of classical theory of professions and continues with a discussion of de-professionalisation. It continues with a description of sectoral trends and on the basis of the case study it attempts to identify the key factors that affect changes of the occupational roles. We conclude with an assessment on how these factors are related to different dimensions of occupational professionalisation: working assignments that are relatively continuous and sustainable, and how they are connected to the occupational identity, occupational ethic and occupational organisation. Glavni namen članka je na študiji primera identificirati poklicne spremembe in razložiti, kako ranljiva je v družbi znanja struktura poklicnih nalog in kompetenc. Opisana problematika je zasnovana na primeru srednjega menedžerja v hotelski dejavnosti poljskega turističnega središča Krakov. V začetku članka predstavimo klasične teorije sociologije profesij in nadaljujemo z razpravo o poklicni deprofesionalizaciji. Sledi opis panožnih trendov in na podlagi omenjene študije primera identifikacija ključnih dejavnikov, ki vplivajo na spreminjanje poklicnih nalog. V zadnjem poglavju ugotavljamo, kako so ti dejavniki povezani z različnimi dimenzijami poklicne profesionaliziranosti: relativno trajnimi in v času obstojnimi delovnimi nalogami, poklicno identiteto, poklicno etiko ter poklicno organiziranostjo.