The role of Endothelial Disfunction in patient selection for Left Ventricular Assist Device Destination Therapy in Chronic Heart Failure Patients

Terapija z mehansko podporo levega prekata (LVAD, angl. left ventricular assist device) se je v zadnjih dveh desetletjih uveljavila kot uspešna strategija zdravljenja dokončne oblike srčnega popuščanja, ki jo po trenutno veljavnih smernicah ameriških in evropskih strokovnih združenj ponujamo zgolj najbolj prizadetim posameznikom z dokončno odpovedjo srca in z najslabšo prognozo – torej inotropno odvisnim bolnikom in tistim, ki so zaradi hemodinamske nestabilnosti že zdravljeni z začasno mehansko podporo. Leta 2015 in 2017 objavljeni eno- in dveletni rezultati ROADMAP študije so pokazali, da zdravljenje z LVAD-om ne izboljša eno- in dveletnega preživetja, fizične zmogljivosti in kvalitete življenja zgolj pri najbolj prizadetih bolnikih s srčnim popuščanjem, pač pa tudi pri nekaterih manj prizadetih, inotropno neodvisnih bolnikih s kroničnim popuščanjem srca. Žal pa ostaja danes nepojasnjeno, na podlagi katerih kliničnih in/ali laboratorijskih kazalnikov bi lahko med izjemno heterogeno skupino inotropno neodvisnih bolnikov s kroničnim srčnim popuščanjem najlažje določili tiste posameznike, ki bi jim z zgodnjim zdravljenjem z LVAD-om dejansko izboljšali kvaliteto življenja in podaljšali preživetje. Rezultati številnih do sedaj opravljenih študij nakazujejo, da nekateri novi biološki kazalniki, ki odslikavajo kompleksne patofoziološke spremembe, ki se dogajajo v sklopu srčnega popuščanja, bolje napovedujejo napredovanje bolezni in pojav neželenih dogodkov kot obstoječi in trenutno uveljavljeni klinični in laboratorijski napovedniki. Namen naše raziskave je bil opisati so plazemske vrednosti novega kazalca endotelijske disfunkcije endokana pri bolnikih s stabilnim kroničnim srčnim popuščanjem, ugotoviti ali so vrednosti višje pri posameznikih, pri katerih bolezen v srednjeročnem obdobju napreduje do te mere, da potrebujejo inotropno podporo ali pa celo umrejo in dognati ali bi lahko endokan služil kot kriterij izbora najboljših kandidatov za zgodnje zdravljenje z LVAD-i med inotropno neodvisnimi bolniki s srčnim popuščanjem. In the last two decades, Left Ventricular Assist Device (LVAD) therapy has become an established treatment strategy for advanced heart failure (HF) patients, conventionally offered only to individuals on the extreme end of the disease spectrum: inotrope-dependent patients and those on temporary mechanical support. Recently published one- and two-year results from Risk Assessment and Comparative Effectiveness of Left Ventricular Assist Device and Medical Management in Ambulatory Heart Failure Patients (ROADMAP) study indicate, that LVAD therapy may improve survival, physical performance and quality of life also in selected ambulatory, non-inotrope dependent HF patient population in which morbidity and mortality burden remains high despite optimal medical therapy. Currently, however, it remains poorly defined which of these less sick HF patients would most likely benefit from early LVAD support due to progressive deterioration of their underlying disease. Although numerous studies have identified selected clinical parameters such as age, gender, HF aetiology, LVEF, NYHA class and NT-proBNP level as independent predictors of adverse HF prognosis, considerable data suggests that objective measure of subclinical disease and pathophysiological derangements related to HF, such as neuro-humoral activation, endothelial dysfunction or low-grade inflammation, may provide estimation of morbidity and mortality risk beyond clinical parameters. Our aim in the present study was to describe baseline values of a novel marker of endothelial dysfunction endocan in individuals with chronic HF and to evaluate the potential prognostic impact of the novel biomarker on morbidity and mortality in ambulatory HF patients in order to determine whether the extend of endothelial dysfunction determined by endocan measurements could potentially assist in patient selection for early LVAD support in individuals with chronic HF.