Search

Najpogosteje uporabljena metoda za zdravljenje kronične ledvične bolezni je hemodializa. Ti bolniki imajo običajno slabše gibalne sposobnosti in posledično težave z ravnotežjem, ki lahko povzročijo nepotrebne zaplete zaradi padcev. Ustrezna telesna aktivnost pri zdravih posameznikih izboljšuje vse gibalne sposobnosti, med katerimi je tudi ravnotežje. Namen magistrskega dela je bil ugotoviti, kako telesna vadba vpliva na statično in dinamično ravnotežje pri hemodializnih bolnikih. V raziskavi je sodelovalo 40 bolnikov, ki so se zdravili s hemodializo v Univerzitetnem kliničnem centru v Ljubljani. Naključno smo jih razdelili v kontrolno in eksperimentalno skupino. Eksperimentalna skupina je izvajala pred-dializno funkcionalno vadbo in med-dializno kolesarjenje. Kontrolna skupina je izvajala samo med-dializno kolesarjenje. Pred pričetkom vadbenega programa smo izvedli testiranje ravnotežja. Za preverjanje statičnega ravnotežja smo izbrali štorkljin test, za preverjanje dinamičnega pa test funkcionalnega dosega. Po končanem vadbenem programu, ki je potekal trikrat tedensko v obsegu 8 tednov, smo ponovno izvedli testiranje ravnotežja. Podatke smo nato zbrali in uredili ter jih primerjali z rezultati začetnega testiranja. Raziskavo je zaključilo 35 bolnikov. Ugotavljali smo povezanost obeh testov ravnotežja. Statično ravnotežje je statistično značilno povezano z dinamičnim ravnotežjem (p=0,006). Kontrolna skupina je rezultat funkcionalnega dosega izboljšala za 5 cm (p=0,008) ter štorkljinega testa za 2,76 s (p=0,008). Eksperimentalna skupina je prav tako izboljšala rezultat funkcionalnega dosega ter štorkljinega testa, in sicer za 12 cm (p

Redna analiza prehranskega vnosa hemodializnih bolnikov je pomembna za ohranjanje optimalnega prehranskega statusa. Ob pričetku zdravljenja s hemodializo se potrebe po beljakovinah povečajo, medtem ko se omejitve fosfata, kalija in natrija še vedno priporočajo z namenom preventive presnovnih zapletov. Cilj raziskave je bil ugotoviti, ali med pacienti s slabim in dobrim prehranskim statusom obstajajo razlike v prehranskem vnosu ter ali je prehranski vnos zadosten glede na priporočila. Klinično študijo smo izvedli v hemodializnem centru Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani. Raziskava je potekala v dveh delih. Najprej smo 170 hemodializnim pacientom izmerili sestavo telesa in jim ocenili prehranski status z vidika podhranjenosti in vnetja z vprašalnikom MIS (ang. Malnutrition Inflammation Score). Nato smo izbrali po 28 pacientov z najboljšo in najslabšo oceno MIS in z njimi izvedli prehranski intervju ter ocenili telesno pripravljenost. Zanimal nas je vnos beljakovin, fosforja in kalija, saj so pri tej populaciji pogosto prisotne beljakovinsko energijska podhranjenost, hiperfosfatemija in hiperkalemija. Med skupinama pacientov s slabim in dobrim prehranskim statusom obstajajo statistično značilne razlike v prehranskem vnosu vseh preučevanih parametrov (makrohranila, mikrohranila – P, K, Ca, Na vnos soli, prehranske vlaknine, sadja in zelenjave). Povprečni vnos energije in beljakovin je v obeh skupinah nezadosten glede na priporočene vrednosti. Korelacije med zaužitim fosforjem s hrano in serumskim fosforjem v krvi ni. Korelacije med zaužitim kalijem s hrano in serumskim kalijem v krvi ni. Rezultati bioimpedančnih meritev, prehranske analize in nizke vrednosti serumskega albumina potrjujejo prisotnost beljakovinsko energijske podhranjenosti. Hemodializni pacienti nujno potrebujejo prehransko svetovanje, saj brez njega ne morejo doseči prehranskih ciljev potrebnih za podporo zdravljenja. Regular analysis of the nutritional intake of hemodialysis patients is important to maintain optimal nutritional status. At the start of hemodialysis treatment, protein requirements increase, while phosphate, potassium and sodium restrictions are still recommended to prevent metabolic complications. The aim of the research was to determine whether there are differences in dietary intake between patients with poor and good nutritional status and whether dietary intake is sufficient according to recommendations. The clinical study was conducted in the hemodialysis center of the University clinical center in Ljubljana. The research was conducted in two parts. First, we measured the body composition of 170 hemodialysis patients and assessed their nutritional status in terms of malnutrition and inflammation using the MIS (Malnutrition Inflammation Score) questionnaire. We then selected 28 patients with the lowest and highest MIS score and conducted a nutritional interview and assessed their physical fitness. We were interested in protein, phosphorus and potassium intake, as protein-energy malnutrition, hyperphosphatemia and hyperkalemia are often present in this population. Between the groups of patients with poor and good nutritional status, there are statistically significant differences in the dietary intake of all studied parameters (macronutrients, micronutrients – P, K, Ca, Na intake of salt, fiber, fruit and vegetables). The average intake of energy and protein in both groups is insufficient according to the recommended values. There is no correlation between dietary phosphorus intake and blood serum phosphorus or between dietary potassium intake and blood serum potassium. The results of bioimpedance measurements, nutritional analysis and low serum albumin values confirm the presence of protein-energy malnutrition. Hemodialysis patients urgently need nutritional counseling, because without it they cannot achieve the nutritional goals necessary to support the treatment.

Uvod: Hemodializni bolniki imajo slabše gibalne sposobnosti in so v povprečju manj telesno aktivni kot zdrava populacija. Učinki različnih vadbenih programov so pri teh bolnikih slabo raziskani. V največ primerih telesna vadba poteka v obliki med-dializnega kolesarjenja. Namen: Namen diplomskega dela je bil ugotoviti vpliv dveh programov telesne vadbe na gibalno sposobnost, telesno sestavo in na krvne parametre pri hemodializnih bolnikih. Prvi program vadbe oziroma kontrolni program vadbe je vseboval med-dializno kolesarjenje. Drugi program vadbe oziroma eksperimentalni program pa je poleg med-dializnega kolesarjenja vseboval še pred-dializno vodeno telesno vadbo. Metode dela: Pred pričetkom vadbe smo 29 bolnikom, ki so pristali k sodelovanju v raziskavi, testirali moč zgornjih in spodnjih okončin. To smo izvedli s testom moč stiska pesti (dinamometer) in s testom 10 ponovitev vstajanja s stola. Vsem bolnikom smo z bioimpedanco izmerili sestavo telesa (pusta telesna masa in maščobna masa). Pri priključitvi na dializo smo vzeli tudi vzorec krvi in analizirali določene parametre (c-reaktivni protein, hemoglobin, holesterol itd.). Po začetnem testiranju smo bolnike naključno razdelili v dve skupini – kontrolno in eksperimentalno skupino. Eksperimentalna skupina je pred vsako dializo (3x tedensko) izvajala vodeno telesno vadbo z usposobljenim vaditeljem. Nato smo medicinske sestre tem bolnikom po priključitvi na dializni aparat prinesle še prilagojeno kolo za med-dializno kolesarjenje in jih med vadbo nadzorovale ter motivirale. Kontrolna skupina je izvajala samo program med-dializnega kolesarjenja po istem načinu kot eksperimentalna skupina. Obe vadbi sta potekali na vsak dializni dan (3x tedensko) v obsegu dveh mesecev (8 tednov). Po koncu tega obdobja smo ponovili vsa testiranja in primerjali rezultate. Rezultati: 27 bolnikov je uspešno zaključilo raziskavo. Eksperimentalna skupina je v primerjavi s kontrolno skupino statistično značilno izboljšala svoj rezultat v testu moč stiska pesti (p

Telomere so nukleoproteinske strukture, ki ščitijo konce kromosomov in ohranjajo stabilnost genoma. Z vsako celično delitvijo se telomere skrajšajo zaradi problema podvajanja koncev, dokler ne postanejo kritično kratke in izgubijo svojo zaščitno vlogo. Na skrajševanje telomer vpliva še veliko drugih dejavnikov, med katere spadata tudi oksidativni stres in vnetje, ki sta značilna za dializne bolnike. Namen naloge je bil preučiti pomen relativne dolžine telomer v levkocitih pri dializnih bolnikih. S tem namenom smo iz vzorcev polne krvi 82 dializnih bolnikov in 112 zdravih kontrol izolirali DNA in s pomočjo kvantitativne verižne reakcije s polimerazo v realnem času določili relativno dolžino telomer v levkocitih. Dolžino telomer smo primerjali med skupinama dializnih bolnikov in zdravih kontrol, pri dializnih bolnikih pa smo preverili še povezanost relativne dolžine telomer v levkocitih s starostjo, trajanjem dializnega zdravljenja in vnetjem. Med skupinama dializnih bolnikov in zdravih kontrol nam ni uspelo dokazati statistično značilne razlike v relativni dolžini telomer v levkocitih (p = 0,720). Statistično značilne razlike med dializnimi bolniki in zdravimi kontrolami nismo ugotovili niti, kadar smo preiskovance razdelili v pet starostnih skupin (p > 0,05). Pri preverjanju povezanosti relativne dolžine telomer v levkocitih dializnih bolnikov z izbranimi dejavniki smo statistično značilno povezavo našli le s kronološko starostjo (Spearmanov koeficient korelacije = –0,535 p < 0,001), povezanost z vnetjem je bila mejno statistično značilna (Spearmanov koeficient korelacije = –0,207 p = 0,070), povezanost s trajanjem dializnega zdravljenja pa ni bila statistično značilna (Spearmanov koeficient korelacije = –0,132 p > 0,05). Z uporabo modelov multiple linearne regresije smo ugotovili, da na relativno dolžino telomer v levkocitih izmed vseh izbranih spremenljivk statično značilno vpliva samo kronološka starost (p = 0,007 skupina dializnih bolnikov). V naši raziskavi so sodelovali le dializni bolniki, ki se zdravijo s hemodializo, zato bi lahko v nadaljnje raziskave vključili še bolnike na peritonealni dializi in preverili razliko med obema oblikama nadomestnega zdravljenja končne odpovedi ledvic. Ker se dolžina telomer spreminja, bi lahko v prihodnje raziskali še hitrost skrajševanja dolžine telomer v levkocitih dializnih bolnikov. Telomeres are nucleoprotein structures that protect the ends of chromosomes and maintain genome stability. With each cell division, telomeres shorten due to the end replication problem, until they become critically short and lose their protective role. Telomere shortening is influenced by many other factors, including oxidative stress and inflammation, which are present in dialysis patients. The aim of our research was to study the relevance of relative leukocyte telomere length in dialysis patients. For this purpose, we isolated the DNA from whole blood samples of 82 dialysis patients and 112 healthy controls, and measured the relative leukocyte telomere length using real-time polymerase chain reaction. We compared the relative leukocyte telomere lengths between dialysis patients and healthy controls, and we examined the association of relative leukocyte telomere length with chronological age, duration of dialysis treatment and inflammation in dialysis patients. We were unable to demonstrate a statistically significant difference in relative leukocyte telomere length between groups of dialysis patients and healthy controls (p = 0,720). There were no statistically significant differences between dialysis patients and healthy controls even when the subjects were divided into five age groups (p > 0,05). When we examined the correlation of relative leukocyte telomere length of dialysis patients with the selected factors, we found a statistically significant association only with chronological age (Spearman’s Correlation Coefficient = –0,535 p < 0,001), the association with inflammation was borderline statistically significant (Spearman’s Correlation Coefficient = –0,207 p = 0,070), and the association with the duration of dialysis treatment was not statistically significant (Spearman’s Correlation Coefficient = –0,132 p > 0,05). Using different linear regression models, we found that only chronological age has a statistically significant effect on relative leukocyte telomere length (p = 0,007 dialysis patients). Only haemodialysis patients were included in our study, so patients on peritoneal dialysis could be included in further studies and the difference between the two forms of renal replacement therapy could be examined. As telomere length varies, the rate of leukocyte telomere length shortening in dialysis patients could be investigated in the future.

V sklopu magistrskega dela smo analizirali prehranski status bolnikov s kronično ledvično odpovedjo, ki prihajajo na hemodializno zdravljenje v Univerzitetni Klinični center v Ljubljani. S klinično študijo smo želeli ugotoviti, kako se bolniki prehranjujejo, kakšno kislinsko obremenitev telesa predstavlja njihova prehrana ter kakšna je povezava s telesno sestavo. Na 170 bolnikih smo izvedli bioimpedančne meritve telesne sestave ter ocenili njihov prehranski status s pomočjo vprašalnika MIS (ang. Malnutrition Inflammation Score). Z izbranimi 56 bolniki smo izvedli podroben prehranski intervju ter ocenili fizično pripravljenost s testom stiska pesti in testom vstani-sedi. Kislinsko obremenitev smo ocenili z izračunom PRAL (ang. Potential Renal Acid Load) in NEAP (ang. Estimated Net Endogenous Acid Production). Med 170 bolniki je bil povprečni indeks mišičnega tkiva pri ženskah 11,0 ± 2,3 kg/m2 in pri moških 13,9 ± 3,3 kg/m2. Povprečen delež maščobnega tkiva pri ženskah je bil 36 ± 10 % in pri moških 29 ± 11 %. Povprečen fazni kot pri ženskah je bil 3,7 ± 1,1º in pri moških 4,3 ± 1,2º. Pri izbrani skupini 56 bolnikov je povprečen dnevni energijski vnos znašal 22,6 ± 6,2 kcal/kg tm in povprečen dnevni vnos beljakovin 0,91 ± 0,28 g/kg tm. Povprečen dnevni vnos vlaknin je bil 15,2 ± 5,3 g. Povprečen PRAL je znašal 13,2 ± 9,2 mEq/dan in povprečen NEAP je znašal 68 ± 17 mEq/dan. Povprečen serumski albumin je bil 37,9 ± 5,1 g/L. Glede na rezultate meritev v našem vzorcu lahko zaključimo, da imajo dializni bolniki v povprečju slab prehranski status, kar je posledica pomanjkljivega prehranjevanja, saj bolniki ne zadostijo svojim potrebam po energiji in beljakovinah. Prisotnost energijsko-beljakovinske podhranjenosti dokazujejo tudi nizke vrednosti serumskega albumina ter povprečen indeks mišične mase pod priporočeno vrednostjo. Poleg tega delež maščobne mase nad priporočeno vrednostjo nakazuje na sarkopenično debelost. Glede na rezultate naše raziskave PRAL ni imel vpliva na telesno sestavo, saj na telesno sestavo v prvi vrsti vpliva zadosten vnos energije, beljakovin in vzdrževanje telesne aktivnosti. The aim of the study was to analyse nutritional status of patients with end stage kidney disease who are receiving hemodialysis treatment at the University Clinical Center in Ljubljana. Our goal was to analyse nutritional intake of the patients, dietary acid load of their diet and the relationship with body composition. We performed bioimpedance measurements of body composition and we assessed nutritional status of 170 patients using the MIS (Malnutrition Inflammation Score) questionnaire. With selected group of 56 patients we conducted nutritional interview and assessed their physical fitness level with grip strength test and sit to stand test. Acid load was estimated by calculating PRAL (Potential Renal Acid Load) and NEAP (Estimated Net Endogenous Acid Production). The mean index of muscle tissue in women was 11.0 ± 2.3 kg/m2 and in men 13.9 ± 3.3 kg/m2. The average proportion of adipose tissue in women was 36 ± 10 % and in men 29 ± 11 %. The mean phase angle in women was 3.7 ± 1.1º and in men 4.3 ± 1.2º. The average daily energy intake was 22.6 ± 6.2 kcal/kg bw and the average daily protein intake 0.91 ± 0.28 g/kg bw, the mean daily fibre intake was 15.2 ± 5.3 g. The mean PRAL was 13.2 ± 9.2 mEq/day and the mean NEAP was 68 ± 17 mEq/day. The mean serum albumin was 37.9 ± 5.1 g/L. Based on the results obtained from this study, we can conclude that on average our dialysis patients have poor nutritional status, which is due to unmet needs for energy and protein. The presence of energy-protein malnutrition is also evidenced by low serum albumin values and an average muscle mass index below the recommended value. In addition, the proportion of fat mass above the recommended value indicates sarcopenic obesity. According to the results of our study, PRAL had no effect on body composition, presumably because the body composition is primarily affected by adequate energy intake, protein and maintenance of physical activity.

Uvod: Nosečnost je obdobje fizioloških sprememb v telesu ženske. Prve spremembe se začnejo že po oploditvi jajčeca in se nadaljujejo vse do poroda. Nosečnost s pridruženo kronično ledvično boleznijo lahko povzroča resne zaplete pri zdravju nosečnice in plodu, saj je tveganje za nastanek zapletov pri kronični ledvični bolezni večje kot pri ženski brez pridruženih kroničnih bolezni. Namen: Namen diplomskega dela je s pregledom strokovne in znanstvene literature opisati anatomske in fiziološke spremembe v nosečnosti in predstaviti vpliv kronične ledvične bolezni na nosečnico in plod. Metode dela: V diplomskem delu je uporabljena deskriptivna metoda dela. Uporabili smo pregled strokovne in znanstvene literature v angleškem in slovenskem jeziku. Iskanje literature je potekalo od aprila do novembra 2020. Literaturo smo poiskali v bazah podatkov: PUBMED, MEDLINE, CINAHL, SCIENCE DIRECT, DLIB in prek sistema COBISS+. Rezultati: V vsaki nosečnosti se lahko pojavijo zapleti, vendar redkeje kot pri nosečnici s pridruženimi kroničnimi boleznimi. Zato je svetovanje specialistov pri načrtovanju in spremljanju nosečnosti ključno za varen potek nosečnosti s kronično ledvično boleznijo. Ženski z ekstremno povišanimi vrednostmi koncentracije serumskega kreatinina in znižanimi vrednostmi glomerulne filtracije se nosečnost odsvetuje. Pri ženski s kronično ledvično boleznijo lahko pride do resnih zapletov, kot so prezgodnji porod, porod s carskim rezom, nedonošenost, intrauterina smrt ploda in smrt nosečnice. Razprava in zaključek: Ženski s kronično ledvično boleznijo se nosečnost svetuje čim zgodnejšem poteku bolezni. Nosečnica naj bo pod rednim strokovnim nadzorom zaradi spremljanja poteka nosečnosti in zgodnjega odkrivanja zapletov, ki so lahko tveganje za nosečnico in plod. Introduction: Pregnancy is a period of physiological changes in a woman's body. First changes occur after egg fertilization and continue to take place until labour. Pregnancy with associated chronic kidney disease can cause serious health complications in pregnant women and foetuses. The risk of chronic kidney disease complications is higher in pregnant women with associated chronic diseases than in women with no associated chronic diseases. Purpose: The aim of the paper is to describe, through an overview of professional and scientific literature, anatomical and physiological changes during pregnancy and present the impact of chronic kidney disease on pregnant women and foetuses. Methods: In the paper, a descriptive work method is used. We carried out an overview of professional and scientific literature written in Slovene and English. The literature was searched from April to November 2020, and obtained on the PUBMED, MEDLINE, CINAHL, SCIENCE DIRECT, and DLIB databases as well as through the COBISS+ system. Results: During each pregnancy, different complications may occur, which are more common in pregnant women with associated chronic diseases. A key factor in ensuring safe pregnancy is consultation with specialists regarding how pregnancy is planned and monitored. However, complications can be expected in women with associated chronic diseases. Kidney impairment and impaired kidney function may even become more severe due to pregnancy. Health specialists advise against pregnancy in case of extremely increased concentrations of serum creatinine and decreased values of glomerular filtration. All changes and serious complications may result in a premature labour, caesarean section, prematurity, intrauterine foetal demise and maternal death. Discussion and conclusion: Women with a chronic kidney disease are advised to get pregnant in the early stage of the disease. Pregnant women should be under regular professional supervision in order to monitor the course of pregnancy and early detect possible complications, which can be a risk to pregnant women and foetuses.

Izhodišča Fabryjeva bolezen (FB) je redka, na X-kromosom vezana dedna bolezen metabolizma maščob. Posledica genetske spremembe v GLA-genu je odsotna ali zmanjšana aktivnost lizosomskega encima ?-galaktozidaze A (?-Gal A). Posledično se v številnih celicah v telesu kopičijo glikosfingolipidi, predvsem globotriaosilceramid (Gb3) in njegov deacilirani toksični metabolit lyso-Gb3, kar privede do okvare številnih organov. Življenjska doba bolnikov je pomembno skrajšana, pri moških za približno 15 let in pri ženskah za približno 5 let. Vzrok umrljivosti so predvsem srčno-žilni zapleti. V literaturi obstajajo nasprotujoči si in pomanjkljivi podatki o prizadetosti srčno-žilnega sistema pri FB, še posebej glede prisotnosti ateroskleroze. Telomere so specializirane DNA-strukture, ki so locirane na koncih kromosomov in jih ščitijo pred poškodbami ter preprečujejo zlepljanje s sosednjimi kromosomi. Telomeraza je encim, ki ohranja dolžino telomere. Dolžina telomer v levkocitih (DTL) in telomerazna aktivnost (TA) se uporabljata kot označevalca »celičnega« staranja. Obstaja več dokazov o povezavi DTL in s starostjo povezanih boleznimi, kot so rak, ateroskleroza, sladkorna bolezen in srčno popuščanje. Glavni vzrok za krajšanje DTL pri kroničnih boleznih naj bi bila vnetje in oksidativni stres. Kljub temu da je za FB značilna prezgodnja smrt, možno prezgodnje in/ali pospešeno staranje pri FB še ni bilo preučeno. Pospešeno staranje so opisovali pri kroničnih boleznih s kroničnim vnetjem, oksidativnim stresom, disfunkcijo imunskega sistema, krajšanjem telomer in razvojem progresivne ledvične in srčne bolezni. Vsi ti dejavniki, razen krajšanje telomer, dokazano igrajo pomembno vlogo pri patofiziologiji in pri progresu FB. Namen in hipoteze naloge Dolžina telomer je dokazano krajša pri različnih stanjih, ki so povezana s celičnim stresom, vključno z oksidativnim stresom in vnetjem. Pri nezdravljenih bolnikih s FB kronična ledvična odpoved, srčno-žilni in možgansko-žilni zapleti povzročajo prezgodnjo umrljivost. Osrednji namen doktorskega dela je opredeliti srčno-žilno ogroženost bolnikov s FB in njeno povezavo z biološkimi označevalci vnetja, oksidativnega stresa in dolžinami telomer. Pri bolnikih s FB bi želeli opredeliti povezave teh parametrov glede na spol, zdravljenje in stopnjo bolezni, ki se najpogosteje izraža s stopnjo ledvične prizadetosti. S tem želimo preveriti naslednje hipoteze: 1. Dolžina telomer je pri bolnikih s FB krajša kot pri enako starih zdravih preiskovancih. 2. Bolniki s FB se razlikujejo od zdrave populacije po prizadetosti srca in ožilja, ocenjeni z neinvazivnimi preiskavami. 3. Prizadetost srca in ožilja in DTL se razlikujejo tudi med bolniki s FB glede na spol, zdravljenje z encimskim nadomestnim zdravilom (ENZ) in stopnjo bolezni, ki je izražena s stopnjo ledvične prizadetosti. Pričakujemo, da bomo z meritvami DTL dokazali starejšo biološko starost, kot pa je njihova kronološka. DTL bi lahko bila bioindikator srčno-žilnega tveganja in biološkega staranja v žilah pri FB. Z merjenjem DTL in TA, ki pri FB še nista bili proučeni, bi lahko skupaj s kronološkimi leti razložili interindividualne variacije v dovzetnosti za srčno-žilne bolezni pri FB. Z meritvami DTL bi lahko sklepali tudi na prognozo obolenja pri posameznem bolniku. Zasnova preiskave, opis metode in preiskovancev V raziskavo smo vključili 33 bolnikov s FB (13 moških in 20 žensk, povprečne starosti 44,6 let in 45,3 let) in 66 zdravih preiskovancev, ki so se ujemali glede na starost, spol, indeks telesne mase, kadilski status in prisotnost arterijske hipertenzije. Vsem smo opravili antropološke meritve, odvzeli kri za določitev osnovnih laboratorijskih preiskav krvi, seroloških markerjev vnetja in za določitev DTL in TA. Opravili smo ultrazvočne preiskave vratnih arterij, arterij okončin in srca, obremenitveno testiranje na kolesu. Funkcijsko stanje žil smo ocenili z merjenjem endotelne funkcije (FMD). Opisane parametre pri bolnikih s FB smo primerjali z zdravimi kontrolami. Poleg tega smo bolnike s FB primerjali tudi med seboj glede na spol, zdravljenje z ENZ in stopnjo bolezni oziroma ledvične prizadetosti. Rezultati Dolžina telomer in telomerazna aktivnost Bolniki s FB so imeli statistično krajšo (p = 0,015) povprečno DTL (0,68 IQR 0,58–0,81) kot zdrave kontrole (0,72 IQR 0,52–0,98). Ta razlika je bila prisotna le pri moških bolnikih (p = 0,02), ne pa pri ženskih bolnicah, kar bi lahko bila posledica dejstva, da so moški s FB v splošnem bolj prizadeti. TA je bila statistično pomembno višja pri bolnikih (1,55 ± 1,002) v primerjavi s kontrolno skupino (1,19 ± 0,104) (p = 0,047). A razlike so bile statistično pomembno (p = 0,005) višje vrednosti le pri bolnicah, medtem ko pri bolnikih razlike niso bile statistično pomembne. Med bolniki in bolnicami ni bilo statistično pomembnih razlik v DTL in TA. Ledvična prizadetost ni vplivala na DTL, TA pa je bila statistično pomembno (p = 0,003) znižana pri skupini bolnikov z napredovalo ledvično prizadetostjo. Zdravljenje z ENZ ni vplivalo na DTL in TA. DTL bolnikov s FB se je statistično pomembno zniževala s starostjo, a le pri moških bolnikih. DTL in TA nista bili povezani z nobenim izmed opazovanih srčno-žilnih ali vnetnih parametrov. TA je bila pri bolnikih s FB obratno povezana s starostjo. Morfološke in funkcijske preiskave srčno-žilnega sistema Bolniki so imeli statistično večje premere skupne karotidne arterije (ACC), notranje karotidne arterije (ACI) (p < 0,001) in premer bulbusa aorte (p = 0,001). IMT (debelina intima – medija) je bila zadebeljena pri večini merjenih arterij, pomembno pa le pri ACC (p = 0,021) v primerjavi s kontrolami. Aterosklerotične naplastitve v karotidnih arterijah smo našli le pri treh starejših ženskih bolnicah s FB, kar je bilo pomembno manj kot pri kontrolah (p < 0,001). FMD (merjenje od endotelija odvisne dilatacije) je bilo statistično nižje kot pri kontrolah (p = 0,001). Pri bolnikih je bila prisotna statistično pomembna hipertrofija srčne mišice in diastolična disfunkcija levega prekata. Sistolna funkcija je bila ohranjena. Parametri funkcijskih sposobnosti (maksimalna fizična obremenitev, delež maksimalne obremenitve, delež maksimalne srčne frekvence) so bili pri bolnikih pomembno znižani. Pri moških s FB so bile spremembe izrazitejše kot pri ženskah. Pri bolnikih z napredovalo ledvično prizadetostjo smo beležili pomembne razlike s povečanimi premeri v vseh pregledovanih žilah in s prisotnimi biokemičnimi, morfološkimi in funkcionalnimi znaki napredovale srčne bolezni. Bolniki so imeli statistično višjo plazemsko vsebnost naslednjih cirkulirajočih markerjev vnetja: TNF-?, IL-6, hsCRP, VCAM-1 in nižjo vsebnost E-selektina kot kontrole. Vrednosti teh parametrov so bile pri bolnikih višje kot pri bolnicah. Pri bolnikih z napredovalo ledvično prizadetostjo v primerjavi s tistimi z blago so bili vsi markerji vnetja povišani. Zaključki Naša raziskava je prva na področju redkih metabolnih bolezni, kjer smo dokazali, da imajo bolniki s FB pomembno krajšo DTL in višjo TA od zdrave populacije. Ob skrajšani DTL je bila povečana TA, vendar je bilo to povečanje statistično pomembno le pri bolnicah, ne pa tudi pri bolnikih, ki so bili bolezensko tudi bolj prizadeti. Na verjeten vpliv stopnje bolezni kaže tudi to, da so bile povišane vrednosti TA prisotne le pri bolnikih z blažjo obliko bolezni, medtem ko so bile pri bolnikih z napredovalo stopnjo bolezni vrednosti TA pomembno znižane. Ena od možnih razlag bi lahko bila, da je povečana TA zaščitni mehanizem pred skrajšanjem DTL, ki se ob napredovanju bolezni z leti izčrpa. Rezultati raziskave so pokazali tudi na razlike v izmerjenih vrednostih TA glede na stopnjo ledvične okvare. Ta raziskava je tudi prvi prikaz morfoloških in funkcionalnih značilnosti srčno-žilnega sistema pri bolnikih s FB v Sloveniji. Prizadetost srčno-žilnega sistema pri naših bolnikih s FB se kaže z razširjenimi premeri arterij, zadebeljeno IMT, okrnjeno endotelijsko funkcijo ob odsotnosti aterosklerotičnih plakov, s hipertrofijo levega prekata in diastolično disfunkcijo ter s povišano vsebnostjo TNF-?, IL-6, hsCRP, VCAM-1 in znižano vsebnostjo E-selektina. Večina teh sprememb je bila izrazitejša pri moških bolnikih in pri bolnikih z bolj napredovalo stopnjo ledvične prizadetosti. FB praviloma bolj prizadene moške kot ženske in tudi pri naših preiskovancih smo pričakovano ugotavljali pri moških bolj izraženo obliko bolezni. Glede na dokazane obsežne morfološke in funkcijske spremembe arterij (zlasti oslabljeno delovanje endotelija) bi pri bolnikih s FB pričakovali visoko stopnjo aterosklerotičnih sprememb, pri naših bolnikih pa aterosklerotični plaki niso bili prisotni. Možno je, da gre pri FB za drugačen fenotip prizadetosti ožilja in tudi ateroskleroze. Ker je znano, da gre pri napredovali obliki bolezni za obsežne ireverzibilne fibrotične spremembe tudi na ožilju, smo si razlagali, da te spremembe v intimi in medii onemogočajo nalaganje holesterola in tvorbo plakov. Vendar pa bodo za potrditev te hipoteze potrebne še nadaljnje raziskave, saj so ta opažanja tudi klinično zelo pomembna. Ugotovili smo, da so pri bolnikih s FB prisotne nekatere spremembe, ki kažejo znake prezgodnjega staranja: znaki celičnega staranja (znižan DTL), fenotip arterijskega (razširjene arterije z zadebeljeno steno in endotelno disfunkcijo) in srčnega staranja (hipertrofija levega prekata in diastolična disfunkcija) in znaki aktivacije patofizioloških mehanizmov staranja (aktivacija vnetja in oksidativnega stresa). V raziskavi smo ugotovili nekatere nove značilnosti FB, ki bi lahko bile koristne pri patofiziologiji in oceni napredovanja FB. Background Fabry disease (FD) is a rare, X-linked hereditary disease of lipid metabolism. The genetic change in the GLA gene results in the absence or reduced activity of the lysosomal enzyme α-galactosidase A (α-Gal A). As a result, glycosphingolipids, mainly globotriaosylceramide (Gb3) and its deacylated toxic metabolite lyso-Gb3, accumulate in many cells in the body, leading to damage of many organs. The lifespan of patients is significantly shortened, in men by about 15 years and in women by about 5 years. The cause of mortality is mainly cardiovascular complications. There are conflicting and deficient data in the literature on the involvement of the cardiovascular system in FD, especially regarding the presence of atherosclerosis. Telomeres are specialized DNA structures that are located at the ends of chromosomes and protect them from damage and prevent them from sticking to adjacent chromosomes. Telomerase is an enzyme that maintains the length of the telomere. Leukocyte telomere length (LTL) and telomerase activity (TA) are used as markers of “cellular” aging. There is more evidence of an association between LTL and age-related diseases, such as: cancer, atherosclerosis, diabetes, and heart failure. The main cause of LTL shortening in chronic diseases is thought to be inflammation and oxidative stress. Despite the fact that FD is characterized by premature death, the possible premature and / or accelerated aging in FD has not yet been studied. Accelerated aging has been described in chronic diseases with chronic inflammation, oxidative stress, immune system dysfunction, telomere shortening, and the development of progressive kidney and heart disease. All of these factors, except telomere shortening, have been shown to play an important role in pathophysiology and in FD progression. Aim and hypotheses of study Telomere length has been shown to be shorter in a variety of conditions associated with cellular stress, including oxidative stress and inflammation. In untreated patients with FD, chronic renal failure, cardiovascular and cerebrovascular complications cause premature mortality. The central purpose of the doctoral thesis is to define the cardiovascular risk of patients with FD and its association with biological markers of inflammation, oxidative stress, and telomere lengths. In patients with FD, we would like to define the links between these parameters according to gender, treatment, and the degree of disease most commonly expressed by the degree of renal impairment. With this we want to test the following hypotheses: 1. Telomere length is shorter in patients with FD than in healthy subjects of the same age. 2. Patients with FD differ from the healthy population in cardiovascular impairment assessed by noninvasive examinations. 3. Cardiovascular impairment and LTL also differ between patients with FD according to gender, enzyme replacement therapy (ERT) and the degree of disease expressed by the degree of renal impairment. We expect to use LTL measurements to prove an older biological age than their chronological one. LTL could be a biomarker of cardiovascular risk and biological vascular aging in FD. By measuring LTL and TA, which have not yet been studied in FD, we could, together with chronological years, explain interindividual variations in susceptibility to cardiovascular disease in FD. LTL measurements could also be used to infer the prognosis of the disease in an individual patient. Methods and subjects The study included 33 patients with FD (13 men and 20 women, mean ages 44.6 years and 45.3 years) and 66 healthy subjects matched by age, sex, body mass index, smoking status, and presence. arterial hypertension. We performed anthropological measurements on all of them, took blood to determine basic laboratory blood tests, serological markers of inflammation, and blood to determine LTL and TA. We performed ultrasound examinations of the carotid arteries, arteries of the extremities and heart in addition to stress testing on a bicycle. The functional status of the vessels was assessed by measuring endothelial function (FMD). The described parameters in Fabry patients were compared with healthy controls. In addition, patients with FD were also compared with each other according to gender, enzyme replacement therapy (ERT) and disease stage defined as the degree of renal impairment. Results Telomere length and telomerase activity Patients with FD had a statistically shorter (p = 0.015) mean LTL (0.68 IQR 0.58–0.81) than healthy controls (0.72 IQR 0.52–0.98). This difference was present only in male patients (p = 0.02) and not in female patients, which could be due to the fact that men with FD are generally more affected. TA was statistically significantly higher in patients (1.55 ± 1.002) compared to the control group (1.19 ± 0.104) (p = 0.047). However, the differences were statistically significant (p = 0.005) higher values only in patients, while the differences were not statistically significant in the patients. There were no statistically significant differences in LTL and TA between patients. Renal impairment did not affect LTL, and TA was statistically significantly (p = 0.003) reduced in the group of patients with advanced renal impairment. LTL and TA were not affected by ERT treatment. The LTL of patients with FD decreased statistically significantly with age, but only in male patients. LTL and TA were not associated with any of the observed cardiovascular or inflammatory parameters. TA was inversely related to age in patients with FD. Morphological and functional examinations of the cardiovascular system Patients had statistically larger common carotid artery (ACC), internal carotid artery (ACI) diameters (p

Evalvacija prehranskega vnosa pri bolnikih na peritonealni dializi je nujna za razumevanje povišanih vrednosti serumskih fosfatov, pa tudi za monitoring beljakovinskega vnosa, ki je zaradi predpisane restrikcije fosfatov glede na smernice praviloma prenizek. 20 bolnikov na peritonealni dializi je bilo naključno izbranih in analiziranih z namenom ugotoviti, kakšen je njihov energijski in hranilni vnos, s poudarkom na beljakovinah in fosfatih. S prehranskim intervjujem smo v obdobju treh mesecev trikrat izvedli metodo priklica jedilnika prejšnjega dne (24-urni priklic) in ga analizirali s spletnim orodjem OPKP. Sestava telesa je bila izmerjena z bioimpendančno spektroskopijo, opravljena je bila tudi biokemijska preiskava krvi. Povprečni energijski vnos 20 bolnikov, z upoštevnim energijskim doprinosom iz dializata, znaša (25,6 ± 6,7) kcal/kg TM/dan, povprečni beljakovinski vnos pa (0,9 ± 0,3) g/kg TM/dan. Glede na priporočila sta prenizka, možno je podcenjeno poročanje bolnikov v prehranskem intervjuju. Povprečni vnos mikrohranil (K, P, Na in Ca) je v referenčnem območju, primernem za dializne bolnike, kar je presenetljivo glede na visoke vrednosti serumskih fosfatov ((1,6 ± 0,4) mmol/L) in intaktnega paratiroidnega hormona ((450 ± 393) ng/L), kar nakazuje na hiperfosfatemijo in sekundarni hiperparatiroidizem. Korelacije med prehranskim vnosom fosfatov in serumskimi fosfati statistično značilno (p = 0,509) nismo zaznali, obstaja pa povezava med vnosom fosfatov in energijskim vnosom (p = 0,0001). Analiza poročanih fosfatov je pokazala, da so bolniki zaužili 60 % beljakovin živalskega izvora in 40 % beljakovin rastlinskega izvora, razmerje med beljakovinami in fosfati je bilo (16 ± 3,6). Anorganski fosfati iz fosfatnih aditivov niso bili zaznani zaradi odsotnosti podatkov v prehranski podatkovni bazi. Evaluation of the dietary intake in patients on peritoneal dialysis is necessary for understanding of elevated phosphorus levels, as well as protein intake monitoring, which struggles to meet current dietary guidelines. 20 patients on peritoneal dialysis were randomly selected in Dialysis Centre of University Clinical Centre of Ljubljana, with the purpose to detect energy and nutritional intake, especially protein and phosphorus intake. A food propensity questionnaire has been carried out with three unannounced 24-hour dietary recalls per participant through a web-based application “OPEN” and picture book in three months period. Body composition was measured with bio-impedance spectroscopy and biochemical blood tests were performed. Average caloric intake of 20 patients was (25,6 ± 6,7) kcal/kg of body weight per day, dialysate included average protein intake was (0,9 ± 0,3) g/kg body weight per day. They were inadequate according to the dietary recommendations for dialysis patients on peritoneal dialysis. Average intake of analysed micro-nutrients (K, P, Na) corresponds to the recommendations for dialysis patients which is surprising according to high levels of serum phosphorus (1,6 ± 0,4 mmol/L) and intact parathyroid hormone ((450 ± 393) ng/L). These levels are associated with hyperphosphatemia and secondary hyperparathyroidism. Phosphorus intake was moderately to strongly correlated with the dietary energy intake (p = 0,0001). The correlation between dietary phosphorus intake and serum phosphorus was insignificant (p = 0,509). According to the dietary report, the intake of protein was 60% animal and 40% plant. The ratio of protein intake versus dietary phosphorus was (16 ± 3,6). Inorganic phosphates from additives were not detected due to a lack of information in the database.

Dializni bolniki so v povprečju manj gibalno dejavni in zmogljivi kot splošna populacija. Dializno kolesarjenje je široko uporabljen način vadbe hemodializnih bolnikov, medtem ko so učinki drugih vadbenih metod slabo raziskani. Cilj doktorskega dela je bil ugotoviti učinek dodatka funkcionalne vadbe in vadbenega svetovanja k osnovnemu programu kolesarjenja med dializo. 40 hemodializnih bolnikov je bilo naključno razporejenih v eksperimentalno skupino (n = 20) in v kontrolno skupino (n = 20). V 1. fazi (8 tednov) je eksperimentalna skupina pred dializo izvajala funkcionalno vadbo in nadaljevala s kolesarjenjem med dializo. V 2. fazi (8 tednov) je eksperimentalna skupina samostojno izvajala vadbo v domačem okolju z ohranjenim dializnim kolesarjenjem. Kontrolna skupina je sodelovala v programu dializnega kolesarjenja vseh 16 tednov. Po 8 tednih je eksperimentalna skupina izboljšala svoj rezultat pri testu 10 ponovitev vstajanja s stola (p = 0,021) in ga ohranila do 16. tedna (p = 0,037). Eksperimentalna skupina je dosegla bistveno boljše rezultate v primerjavi s kontrolno skupino v moči stiska pesti (p = 0,004), predklonu sede (p < 0,001), testu ravnotežja (p < 0,001) in v gibljivosti ramenskega obroča v zunanjem in notranjem zasuku (p = 0,003). V 16. tednu je eksperimentalna skupina ohranila pridobljeno zmogljivost iz prve faze. Obe skupini sta prikazali statistično značilno izboljšanje v učinkovitosti opravljenega dializnega zdravljenja (kazalnik Kt/V) v primerjavi z njunimi začetnimi vrednostmi (p < 0,05). Med skupinama ni bilo značilnih razlik v spremembi Kt/V v obeh fazah raziskave. Bolniki z rezultatom na vprašalniku Pričakovanja o rezultatih vadbe (OEE) in na vprašalniku Ravnotežje odločitev (DB) nad mediano (> 3,15 oziroma > 1,3) so pokazali bistveno boljše sodelovanje pri dializnemu kolesarjenju (opravljenih 89% v primerjavi s 76%, vadbenih enot in 89% v primerjavi z 77%, p < 0,05 za obe primerjavi). Bolniki v eksperimentalni skupini z rezultatom OEE (vendar ne DB) nad mediano, so izkazali značilno večjo udeležbo na vodeni in domači funkcionalni vadbi (93% v primerjavi z 81% in 85% v primerjavi s 60%, p < 0,05 za obe primerjavi). Rezultat vprašalnika DB je napovedal končni rezultat pri testu moč stiska pesti in 6-minutnem testu hoje. Nižji rezultat na OEE in v manjši meri tudi nižji rezultat na DB vprašalniku sta povezana s slabšo prisotnostjo na vodenih programih vadbe v dializnem centru, kot tudi pri vadbi v domačem okolju in nam lahko pomagata določiti tiste bolnike, ki potrebujejo večje motiviranje s strani izvajalcev vadbe in dializnega osebja. Funkcionalna vadba se je izkazala kot praktičen, izvedljiv in učinkovit vadbeni način pri izboljšanju telesne zmogljivosti hemodializnih bolnikov, katere lahko uspešno pripravimo na samostojno vadbo v domačem okolju. Naša raziskava je potrdila predpostavko, da je kombinirana oblika vadbe učinkovitejša od zgolj aerobne med-dializne vadbe. Dialysis patients are less physically active and have lower physical function compared to the general population. In the literature, the most widely used exercise program for hemodialysis patients is cycling during dialysis, whereas added benefit of other exercise modalities remains unknown. This study aimed to determine the effect of adding functional exercise and exercise counseling to the basic exercise program of cycling during dialysis. Forty hemodialysis patients were randomized into an experimental group (n = 20) and an intradialytic cycling control group (n = 20). In the first phase (8 weeks), the experimental group attended a guided functional exercise before the dialysis and continued with a cycling session during dialysis. In the second phase (8 weeks) the experimental group was instructed to exercise at home and continued with the program of intradialytic cycling as did the control group. After 8 weeks, the experimental group showed a significant advancement in 10-repetition-sit-to-stand test (p = 0,021), and maintained it until week 16 (p = 0,037). The experimental group demonstrated significantly better outcomes compared to control group at handgrip strength test (p = 0,004), sit-and-reach test (p < 0,001), Stork balance test (p < 0,001), and at back scratch test (p = 0,003). In week 16, the experimental group retained the performance gains from the first phase. Both groups demonstrated a significant increase in dialysis adequacy (Kt/V) compared to their baseline values (p < 0,05) with no significant between-group differences. Patients with above-median Outcome Expectations for Exercise (OEE) and Decisional Balance (DB) scores (> 3.15 and > 1.3, respectively) expressed significantly better adherence to intradialytic cycling (89% vs. 76%, 89% vs. 77%, respectively, p < 0.05). Experimental group patients with above-median OEE (but not DB) score had significantly better adherence to supervised and home-based functional exercise (93% vs. 81% and 85% vs. 60%, respectively, p < 0.05). Baseline DB score predicted the final result in the hand-grip test and 6-minute walk test. Low OEE and, to a lesser degree, low DB questionnaire scores associate with inferior adherence to dialysis bundled and home-based exercise programs and may help define patient subsets in need of intensified motivational input by exercise caregivers. Our research showed that functional training is practical, feasible, and effective in improving the physical function of HD patients and can successfully prepare patients for independent exercise in the home environment. This study supports the assumption that combined training is more effective compared to solely aerobic intradialytic exercise.

Namen diplomske naloge je bil ugotoviti, kako fosfor (P) in beljakovine vplivajo na zdravje bolnika s kronično ledvično odpovedjo (KLO). Redno spremljanje prehranskega statusa dializnih bolnikov je bistveno za doseganje optimalne prehranjenosti. V diplomski nalogi smo se najprej osredotočili na beljakovinsko-energijsko podhranjenost (PEM), ki je eden najmočnejših napovedovalcev obolevnosti in umrljivosti. Posledično je priporočen dnevni vnos beljakovin in energije precej visok, in sicer 1,2–1,4 g beljakovin/kg TM/dan ter 30–35 kcal/kg TM/dan. Nato smo se osredotočili na P in njegov pomen pri KLO. Postopno upadanje ledvične funkcije vključuje motnjo normalne homeostaze P, saj ledvice izgubijo sposobnost izločanja zadostne količine P z urinom. Obstaja tesna povezava med vnosom beljakovin in P, saj se ga največ nahaja v visoko beljakovinskih živilih in v predelani hrani v obliki aditivov. Zato morajo biti bolniki previdni, ko poskušajo doseči dnevni vnos beljakovin, da ne presežejo priporočenega vnosa P, ki pa je 800–1000 mg/dan. Prav tako ne smemo zanemariti razlike med organskimi in anorganskimi viri P. Pri KLO je nujna asistenca kliničnega dietetika, da seznani bolnika z ustrezno prehrano, ki bo najbolj ugodno vplivala na njegovo zdravje. V zadnjem delu opišemo različne pristope soočanja s težavo. Fosforjeva prehranska piramida je tudi zelo uporabno in enostavno razumljivo orodje, ki bolnikom pokaže, katera živila naj uživa. Na splošno se priporočajo beljakovinska živila visoke biološke vrednosti, ki imajo nizko vsebnost P. Za lažjo predstavo je na koncu vključen primer enodnevnega jedilnika. The purpose of this dissertation was to determine how phosphorus (P) and protein affects the health of patients with chronic renal failure (CRF). Regular assessment of nutritional status of patients treating with dialysis is vital for optimal nutrition. In the dissertation, we focused on protein-energy malnutrition (PEM), which is one of the strongest predictors of morbidity and mortality. Therefore, the recommended daily protein and energy intake is very high, 1.2–1.4 g protein/kg body mass (BM)/day and 30–35 kcal/kg BM/day. We then focused on P and its significance in CRF. The gradual decline in renal function involves a disturbance of normal P homeostasis, as the kidneys lose the ability to excrete P through urine. There is a close relationship between dietary protein and P intake, as it is found in high protein foods and food containing additives. Therefore, patients should be careful whilst trying to reach their daily protein intake, so that they don't exceed their recommended P intake of 800–1000 mg/day. We also shouldn't ignore the difference between organic and inorganic sources of P. In the case of CRF, the assistance of a clinical dietitian is important in order to acquaint the patient with an appropriate diet that will have the most beneficial effect on his or her health. In the last part, we describe different approaches on how to deal with the problem. The phosphorus food pyramid is also a very useful and easy to understand tool that shows patients which foods they should preferably consume. In general it is recommended to consume high protein foods of high biological value, that have a low P content. For ease of presentation, an example of a one-day diet is included at the end.

Prehrana in telesna aktivnost sta pomembni pri zdravljenju kronične odpovedi ledvic. Zaradi omejitvene diete in pomanjkanja apetita kot tudi slabe telesne pripravljenosti, se bolniki gibljejo premalo in jedo slabo. Cilj dela je bil s spletnim orodjem natančno analizirati prehrano bolnikov na peritonealni dializi. Primerjali smo vnos hranil s podatki o sestavi telesa, pridobljenimi z bioimpedančnimi meritvami ter z rezultati laboratorijske analize krvi, ki se redno kontrolira med zdravljenjem. S preprostimi testi fizične pripravljenosti, kot je stisk roke ter sedi, vstani test, smo opredelili preiskovančevo telesno zmogljivost in jo primerjali s prehranskim statusom. V raziskavo smo vključili 19 bolnikov na peritonealni dializi. Povprečni energijski vnos vseh 19 bolnikov znaša (1545 ± 295) kcal/dan, povprečni beljakovinski vnos znaša (0,8) g/kg telesne mase/dan, povprečni vnos fosforja znaša (0,8 ± 0,2) g/dan, povprečni vnos kalija (1,9 ± 0,5) g/dan. Povprečni ITM (indeks telesne mase) je (24,4 ± 2,9 kg/m2), povprečni fazni kot, ki predstavlja intaktnost celične membrane, je (5,2 ± 0,9), povprečni LTI (indeks pustega telesnega tkiva) je (14,5 ± 2,8 kg/m2), povprečni FTI (indeks maščobnega telesnega tkiva) je (9,3 ± 3,6 kg/m2). Vnos energije in beljakovin je v povprečju nižji od priporočenih vrednosti za dializne bolnike. Vnos fosforja in kalija ne presega mejnih vrednosti. Rezultati merjenja moči stiska roke kažejo na slabo zmogljivost zgornjih okončin. Bolniki na peritonealni dializi imajo zaradi zahtevnih priporočil težave pri izbiri ustreznih živil in samem prehranjevanju, zaradi pomanjkanja volje in energije pa je stopnja telesne dejavnosti nizka. S kombinacijo ocene fizične zmogljivosti in ocene jedilnika pričakujemo diagnostiko njihovih prehranskih problemov. S primernimi ukrepi bi prispevali k izboljšanju rezultatov zdravljenja in tudi kvalitete življenja teh bolnikov. A proper nutritional approach and regular physical activity are important to improve the quality of life and to maintain physical ability in renal patients treated with peritoneal dialysis. Physical inactivity and poor nutritional status are common in renal patients, because of the restrictive diet, appetite loss and poor physical fitness. The aim of this clinical study was to analyse dietary intake of 19 patients. We compared the dietary intake with their body composition, measured with bio impendance spectroscopy. With simple tests such as hand grip test and sit to stand test, we assesed the patients physical ability and compared the results with their nutritional status. Average caloric intake of 19 patients is 1545 ± 295 kcal/day, or 21,4 kcal/kg body weight /day, average protein intake is 0,8 g/kg body weight/day, average phosphorus intake is 0,8 ± 0,2 g/day and average potassium intake is 1,9 ± 0,5 g/day. Average BMI (body mass index) is 24,4 ± 2,9 kg/m2, average phase angle is 5,2 ± 0,9, average LTI (lean tissue index) is 14,5 ± 2,8 kg/m2 and average FTI (fat tissue index) is 9,3 ± 3,6 kg/m2. Average energy intake and protein intake is inadequate according to the dietary recommendations for patients treated with peritoneal dialysis. Average phosphorus intake and potassium intake corresponds to the recommendations. The results of the hand grip test showed hand grip weakness and reduced muscle strenght among observed patients. Patients report a lack of motivation and energy, which are associated with low levels of physical activity. The results of this study will help us diagnose our patients nutritional status, so we can find suitable measurements to ensure the proper rehabilitation and improve our patients quality of life.

Uvod: Kronična ledvična bolezen prizadane vedno več ljudi. Za povečano tveganje za nastanek kronične ledvične bolezni so dovzetni predvsem pacienti s sladkorno boleznijo, pacienti z zvišanim krvnim tlakom, pacienti z boleznimi srca in ožilja, ljudje s prekomerno telesno težo, sorodniki pacientov s kronično ledvično boleznijo in vsi starejši od 50 let. Kronična ledvična bolezen in hiperkaliemija se lahko do določene meje nadzorujeta s prehrano, gibalno dejavnostjo in izogibanjem dejavnikom tveganja. Namen: Namen diplomskega dela je predstaviti hiperkaliemijo pri kronični ledvični bolezni ter opisati smernice za prehrano in gibalno dejavnost pri pacientih s kronično ledvično boleznijo. Metode dela: S pomočjo deskriptivne metode dela smo pregledali strokovno domačo in tujo literaturo, ki je bila objavljena med letoma 2009 in 2019. Za iskanje literature smo uporabili podatkovne baze: COBIB.SI, CHINAHL, PubMed/Medline, Science Direct in Google Učenjak. Rezultati: Za preprečevanje zapletov pri kronični ledvični bolezni so pomembni prehranski ukrepi. Pacient mora zaužiti primerno količino hranil, ter spremljati razmerje med beljakovinami, ogljikovimi hidrati in maščobami. Pomembna je omejitev vnosa soli, kalija in tekočine. Z vadbo za moč se zmanjša atrofija mišic, z aerobno vadbo (hoja, kolesarjenje, plavanje) se ohranja zmogljivost srca in ožilja. Redna gibalna dejavnost pacientom izboljša kakovost življenja, poveča telesno zmogljivost, učinkovitost, zmanjša depresijo ter zniža krvni tlak. Razprava in zaključek: Določene tuje smernice priporočajo uvajanje vegetarijanstva ali vsaj delnega vegetarijanstva za paciente s kronično ledvično boleznijo. Prehrana na rastlinski osnovi je povezana z zmanjševanjem številnih faktorjev, ki vplivajo na napredovanje bolezni, kot so hipertenzija, uremični toksini, vnetje in oksidativni stres, presnovne motnje. Introduction: Chronic kidney disease affects more and more people nowadays. Those susceptible to chronic kidney disease are mainly patients with diabetes, high blood pressure, cardiovascular disease, as well as overweight individuals and all individuals over the age of 50. To a certain extent, chronic kidney disease and hyperkalemia can be managed through diet and exercise, and by avoiding risk factors. Purpose: The purpose of this diploma work is to present hyperkalemia in combination with chronic kidney disease and to describe dietary and exercise guidelines for patients suffering from chronic kidney disease. Methods: The method of research used is descriptive – the diploma work is based on academic literature, published by Slovenian and other authors between the years 2009 and 2019. The literature was sourced through the following databases: COBIB.SI, CHINAHL, PubMed/Medline, Science Direct and Google Scholar. Results: To avoid further complications of chronic kidney disease, some dietary restrictions must be implemented. The patient must consume an appropriate amount of nutrients, and monitor the ratio between proteins, carbohydrates and fats. It is important to restrict salt, potassium and liquid intake. Strength training reduces muscle atrophy while aerobic exercise (walking, cycling and swimming) maintains cardiovascular health. Regular physical exercise improves quality of life and increases the level of physical performance and efficiency. It reduces depression and the concentration of inflammatory proteins, as well as blood pressure. Discussion and conclusion: Some foreign chronic kidney disease guidelines recommend becoming vegetarian or partially vegetarian. Plant based diets reduce the presence of several factors, which contribute to disease progression, such as hypertension, uremic toxins, inflammation, oxidative stress and metabolic disorders.

Izhodišča: Bolniki s kronično ledvično boleznijo (KLB) in še posebej dializni bolniki (KLB 5D) so izpostavljeni visokemu tveganju za razvoj srčnega popuščanja in različnih življenjsko ogrožajočih dogodkov, vključno s srčno-žilnimi (SŽ) neželenimi dogodki in smrtjo. Zato je izrednega pomena tudi pravočasna napoved teh dogodkov oziroma opredelitev bolnikov, ki so izpostavljeni večjemu tveganju. Na osnovi dosedanjih kliničnih in biokemijskih parametrov pogosto pravočasna napoved neželenih dogodkov in smrti pri teh bolnikih, še posebej pri skupini dializnih bolnikov, ni mogoča. Zato so intenzivne raziskave usmerjene v iskanje novih potencialnih prognostičnih označevalcev. Namen: Namen naše raziskave je bil proučiti vlogo topnega receptorja ST2 (sST2) kot potencialnega prognostičnega označevalca hospitalizacij, SŽ in smrti iz vseh vzrokov pri bolnikih s KLB in posebej pri dializnih bolnikih (KLB 5D) ter njegov pomen primerjati z dosedanjimi biokemijskimi označevalci srčnega popuščanja in ledvićnih bolezni (NT-proBNP, TnI). Glede na specifično populacijo dializnih bolnikov je bilo smiselno proučiti tudi njegove značilnosti, zlasti vpliv hemodiafiltracijskega postopka (HDF) na njegovo serumsko koncentracijo pred in po opravljeni HDF. Zato smo v naši raziskavi poskušali potrditi dve hipotezi: (1) sST2 je biokemijski označevalec, katerega koncentracija v serumu je zaradi svoje molekularne strukture neodvisna od HDF in (2) sST2 kot novejši prognostični označevalec omogoča pri bolnikih z različno stopnjo KLB identificirati bolnike, ki imajo večje tveganje za razvoj SŽ dogodkov, hospitalizacijo in smrt. Metode: V raziskavo smo vključili 91 bolnikov (57 moških, 34 žensk) s KLB 1. do 5. stopnje in 123 bolnikov (75 moških, 48 žensk) s KLB 5D stopnje na nadomestnem zdravljenju s HDF. Vsem bolnikom smo ob vstopu v raziskavo odvzeli vzorce krvi za določitev hematoloških in koncentracije biokemijskih parametrov, vključno s sST2, NT-proBNP in TnI. Bolnike smo vključevali 12 mesecev, nato smo jih ob naročenih kontrolnih pregledih spremljali najmanj 18 mesecev. Beležili smo morebitne SŽ zaplete, hospitalizacije in smrt. Za ugotavljanje vpliva HDF na koncentracije biokemijskih označevalcev smo iz proučevane populacije izbrali 55 naključnih bolnikov s KLB 5D, ki smo jim izmerili serumske koncentracije pred in po HDF in statistično ovrednotili nastale spremembe. Statistično analizo pridobljenih podatkov smo izvedli z uporabo programske opreme Medcalc® (Ostend, Belgija). Razlike koncentracij pred/po HDF za oba parametra pri posameznih bolnikih smo testirali s parnim T-testom ter jih izrazili v odstotkih. Bolnike s KLB 1-5 in s KLB 5D smo na začetku raziskave razdelili, glede na začetno vrednost koncentracije sST2, v skupino z nizkim sST2 (sST2

Redno spremljanje prehranskega statusa dializnih bolnikov je bistveno za doseganje optimalne prehranjenosti in preprečevanja beljakovinsko energijske podhranjenosti. Cilj magistrskega dela je bil analizirati prehranski vnos dializnih bolnikov in ugotoviti, če ustreza njihovim potrebam. Še posebej smo se osredotočili na vnos beljakovin. Klinična študija je bila izvedena na 30 naključno izbranih dializnih pacientih v dializnem centru Univerzitetnega Kliničnega centra v Ljubljani. Prehranski intervju smo izvedli petkrat v obdobju treh mesecev z metodo jedilnika prejšnjega dne in slikovnim gradivom za oceno velikosti porcij. Rezultate smo analizirali s spletnim orodjem Prodi 6.6 Expert. Vsem bolnikom je bila izmerjena sestava telesa z bioimpedančno spektroskopijo. Povprečni energijski vnos 30 pacientov znaša (14,1 ± 4,7) kcal/kg TM (telesne mase)/dan, povprečni beljakovinski vnos znaša (0,61 ± 0,19) g/kg TM/dan. Povprečni ITM (indeks telesne mase) je (27,9 ± 4,4) kg/m2, povprečni LTI (indeks pustega telesnega tkiva) je (12,5 ± 3,1) kg/m2, povprečni FTI (indeks maščobnega tkiva) je (14,2 ± 5,7) kg/m2 in povprečni fazni kot je (4,2 ± 1,0). Povprečni energijski vnos in vnos beljakovin sta glede na priporočila neustrezna. Vnos opazovanih mikro-hranil (K, P, Na) ustreza priporočilom. Rezultati antropometričnih meritev nakazujejo sarkopenično debelost. Glede na cilj raziskave smo potrdili, da sta energijski in beljakovinski vnos dializnih bolnikov neustrezna glede na njihove potrebe. Glede na rezultate prehranske analize in bioimpedančnih meritev smo med obravnavanimi pacienti potrdili prisotnost energijsko beljakovinske podhranjenosti. Regular assessment of nutritional status of dialysis patients is vital for preventing malnutrition and protein energy wasting. The aim of this clinical study was to analyze dietary intake of dialysis patients and to determine if it meets their nutritional needs. In particular, we focused on protein intake. Clinical study was conducted on 30 randomly selected dialysis patients in the dialysis department of the University Medical Centre Ljubljana. Nutritional interview was conducted unannounced five times over a period of three months with the 24-hour recall method. Results were analyzed with Prodi 6.6 Expert software. Body composition was measured with bio impedance spectroscopy. Average caloric intake of 30 patients is 14.1 ± 4.7 kcal/kg body weight per day, average protein intake is 0.61 ± 0.19 g/kg body weight per day. The average BMI (body mass index) is 27.9 ± 4.4 kg/m2, the average LTI (lean tissue index) is 12.5 ± 3.1 kg/m2, the average FTI (fat tissue index) is 14.2 ± 5.7 kg/m2 and the average phase angle is 4.2 ± 1.0. Average calorie intake and protein intake are inadequate according to the dietary recommendations for dialysis patients. The intake of analyzed micro-nutrients (K, P, Na) corresponds to the recommendations for dialysis patients. Anthropometric measurements indicate sarcopenic obesity. According to the aim of the study, we confirmed that caloric and protein intake of dialysis patients are inadequate according to their needs. Depending on the results of nutritional analysis and bio impedance measurements, we have confirmed the presence of protein energy wasting among observed patients.

Informatizacija in razvoj programske opreme doživljata velik vzpon. Sistemi postajajo vse kompleksnejši, posledično se veča tudi število poslovnih pravil. Slednji so težko obvladljivi in razpršeni po sistemu. Ker so napisani v programskih jezikih, jih lahko vzdržujejo le razvijalci programske opreme. Poleg vseh naštetih problemov se v nekaterih pojavlja tudi potreba po podpori pri odločanju. Nekatere od teh problemov rešujejo sistemi za upravljanje poslovnih pravil, ki jih standard openEHR uporablja kot osnovo jezika za definiranje navodil GDL. Enako se dogaja tudi v zdravstveni panogi. V diplomskem delu sem podrobno predstavil standard openEHR, nad katerim je postavljena platforma Think!EHR Platform™, standard HL7 za izmenjavo sporočil v zdravstvu in jezik GDL. Na primeru sem predstavil njegovo delovanje. Ob teoretični razlagi sem predstavil prototip sistema, katerega komponente temeljijo nad standardi in arhitekturo platforme Think!EHR Platform™ ter uporabljajo njegovo podporo pri kliničnem odločanju. Podal sem primer ugotavljanja anemije pacienta s kronično ledvično boleznijo v sistemu Think!Clinical. S predstavljeno tematiko, teoretično podlago, prototipom in primerom uporabe sem skušal predstaviti in ponuditi rešitve za nekatere od problematik pri razvoju zdravstvenih informacijskih sistemov. Computerization and software development are experiencing a great rise. Systems are becoming increasingly complex, and consequently the number of business rules increases. The latter are difficult to handle because they are scattered across the system. They are written in programming languages, therefore only software developers can maintain them. In addition to all of these problems, some of them require a support in decision-making. Some of these problems are solved by business management systems that are used as implementations by the language to define GDL instructions. The same goes for the healthcare industry. The Bachelor’s degree presents the openEHR standard on which the Think!EHR Platform™ platform is based on. Further, the HL7 standard for the exchange of messages in health, and the language of GDL are presented. I demonstrated its functioning with an example. Besides the theoretical basis, the prototype of the system was presented. Components of the Think!EHR Platform™ platform are based on the standards and architecture of the platform and use its support in clinical decision-making. It supports the case of finding an anaemia of a patient with chronic kidney disease in the Think!Clinical system. With the presented topic, theoretical basis, prototype, and a case study I attempted to present and offer solutions to some of the problems in the development of health information systems.

Uvod Žilne kalcifikacije so pri bolnikih s kronično ledvično boleznijo (KLB) eden najpomembnejših dejavnikov tveganja za povečano srčno-žilno umrljivost in obolevnost. Predstavljajo odziv na motnjo metabolizma serumskega kalcija in fosfata. Celoten sklop motenj zajema uveljavljena kratica KLB - MKB (kronična ledvična bolezen – mineralna in kostna bolezen), ki kot posledica motnje metabolizma mineralov in kosti vodi v kostno diferenciacijo gladkomišičnih celic ter nastanek žilnih kalcifikacij v tuniki mediji (srednji mišični plasti arterij). Prisotnost žilnih kalcifikacij lahko ugotavljamo z različnimi metodami. Bolniki in metode V raziskavo smo vključili 102 bolnika, zdravljena s kronično hemodializo, od teh je bilo 60 (58,8 %) moških, srednja starost bolnikov je bila 61,8 let (razpon 24-85 let). Povprečen čas hemodializnega zdravljenja je bil 52,3 meseca (razpon 1-208 mesecev). Ocena razsežnosti koronarnih kalcifikacij s pomočjo Agatstonove skale (CACS) je bila opravljena pri 28 bolnikih. Pri 102 bolnikih so bili opravljeni lateralni radiogram trebušne aorte za oceno kalcifikacij trebušne aorte (AACS), radiogram medenice in dlani za oceno kalcifikacij medeničnih arterij (SVCS medenica) in arterij rok (SVCS dlan) ter ultrazvok karotidnih arterij za oceno debeline intime-medije (IMT). Pri 93 bolnikih smo izmerili hitrost karotidno-femoralnega oziroma aortnega pulznega vala (PWV) ter pri 88 bolnikih gleženjski indeks (ABI). Določili smo tudi serumsko vrednost fibroblastnega rastnega faktorja-23 (FGF-23). Rezultati Ugotovili smo visoko prevalenco kalcifikacij. Koronarne kalcifikacije (CACS) smo našli pri 92 % (26 od 28) bolnikov. Z radiografsko oceno smo našli kalcifikacije pri 91,2 % bolnikov, od tega na lateralnem radiogramu pri 82,4 % (84 od 102), pri 76,5 % bolnikov na radiogramu medenice ter pri 55,9 % bolnikov na radiogramu rok. Zlati standard CACS je bil v pozitivni korelaciji z AACS (p

UVOD Kronična ledvična bolezen (KLB) predstavlja svetovni zdravstveni problem zaradi naraščajoče incidence, prevalence, slabih izidov zdravljenja in visokih stroškov zdravljenja. Proteinurija in albuminurija sta pokazatelja napredovanja ledvične bolezni, tveganja za nastanek končne ledvične odpovedi, srčno-žilne obolevnosti in umrljivosti. Zato je zdravljenje proteinurije in albuminurije eden od ciljev obravnave bolnikov s KLB. V zadnjem času so v ospredju raziskave o vlogi analogov vitamina D, še posebej parikalcitola, pri zmanjšanju proteinurije in albuminurije. Namen naše raziskave je bil ugotoviti vpliv zdravljenja s parikalcitolom pri nedializnih bolnikih s KLB in mineralno-kostno boleznijo na ledvične in srčno-žilne dejavnike tveganja. BOLNIKI IN METODE V raziskavo smo vključili 45 nedializnih bolnikov s KLB (31 moških in 14 žensk), povprečne starosti 61,98±11,87 let (razpon 31–84 let), vsi so bili belci. Vse bolnike smo ob prvem obisku v ambulanti klinično pregledali, opravili smo laboratorijske preiskave krvi in urina ter merjenje krvnega tlaka (ambulantna meritev in 24-urni krvni tlak). Na podlagi uveljavljenih smernic za zdravljenje mineralno-kostne bolezni v sklopu KLB (Kidney Disease Improving Global Outcome (KDIGO) 2009) smo bolnikom, ki so imeli proteinurijo in intaktni parathormon ≥ 65 pg/ml, ob prvem obisku uvedli parikalcitol (1 μg/dan). Bolnike smo nato spremljali na 3 mesece. Parikalcitol so jemali celokupno 6 mesecev, po njegovi ukinitvi smo jih spremljali še 6 mesecev. REZULTATI Terapija s parikalcitolom je statistično značilno znižala albumin/kreatinin v urinu, 24-urno albuminurijo in 24-urno proteinurijo, 6 mesecev po ukinitvi terapije sta albumin/kreatinin v urinu in 24-urna albuminurija statistično značilno porastla, 24-urna proteinurija pa se ni statistično značilno spremenila. Med terapijo s parikalcitolom sta serumski kreatinin in cistatin C statistično značilno porastla, ocenjena hitrost glomerulne filtracije po Chronic Kidney Disease Epidemiology Collaboration (CKD-EPI) kreatininski formuli in enostavni cistatinski formuli je upadla. Serumski kreatinin je 6 mesecev po zaključeni terapiji s parikalcitolom neznačilno upadel, ocenjena hitrost glomerulne filtracije, izračunane na osnovi CKD-EPI kreatininske formule, pa je statistično značilno porastla. Šest mesecev po zaključeni terapiji s parikalcitolom sta serumski cistatin C in na osnovi njega izračunana ocenjena hitrost glomerulne filtracije ostala približno enaka. Ob terapiji s parikalcitolom, niti po njegovi ukinitvi, se vsi parametri 24-urnega krvnega tlaka, vnetni pokazatelji, urat, troponin I (TnI) in možganski natriuretični peptid (NT-proBNP) niso statistično značilno spremenili. Ob terapiji s parikalcitolom se je statistično značilno znižal holesterol v lipoproteinu majhne gostote (LDL holesterol). Šest mesecev po ukinitvi parikalcitola ni prišlo do statistično značilnih sprememb holesterola. Apolipoprotein A1, B, lipoprotein(a), rastni faktor fibroblastov-23 (FGF-23) in homocistein smo spremljali le ob vključitvi v raziskavo in 12 mesecev zatem. Apolipoprotein A1 je v opazovanem obdobju statistično značilno upadel, FGF-23 je statistično značilno porastel, drugi parametri se niso statistično značilno spremenili. ZAKLJUČEK Z našo raziskavo smo dokazali, da 6-mesečno zdravljenje s parikalcitolom (1 µg/dan) pri nedializnih bolnikih s KLB in mineralno-kostno boleznijo zmanjša proteinurijo in albuminurijo, zniža LDL holesterol in ne vpliva na 24-urni krvni tlak, vnetne pokazatelje, urat, TnI, NT-proBNP. Ledvična funkcija se je, kljub zmanjšanju proteinurije in albuminurije, v času zdravljenja poslabšala. Šest mesecev po zaključeni terapiji s parikalcitolom je albuminurija porastla, medtem ko se proteinurija ni spremenila. Ledvična funkcija je glede na serumski cistatin C ostala enaka, glede na serumski kreatinin pa se je izboljšala. Parametri dislipidemije, 24-urni krvni tlak, vnetni pokazatelji, urat, TnI in NT-proBNP se niso spremenili. INTRODUCTION Chronic kidney disease (CKD) is a worldwide health problem because of growing incidence, prevalence, poor treatment outcomes and high costs of treatment. Proteinuria and albuminuria are important signs of CKD progression, risk of chronic kidney failure, cardiovascular disease and death. Therefore treatment of proteinuria and albuminuria is one of the goals in managing CKD patients. Latest studies explore the role of vitamin D analogues, especially paricalcitol, in the treatment of proteinuria and albuminuria. The aim of our study was to explore the effect of paricalcitol treatment in non-dialysis CKD patients with mineral and bone disorder on renal and cardiovascular risk factors. PATIENTS AND METHODS Forty-five non-dialysis CKD patients (31 men, 14 women), aged 61.98±11.87 years (range 31-84 years), all of white race, were included in our study. At the beginning of our study all patients were clinically examined, laboratory tests were taken and blood pressure was measured (single measurement and 24-hour ambulatory blood pressure measurement). Based on guidelines for the treatment of mineral and bone disorder in CKD (Kidney Disease Improving Global Outcome (KDIGO) 2009) patients with proteinuria and intact parathormone ≥ 65 pg/ml received paricalcitol (1 µg/day). Patients were then followed every 3 months. They received paricalcitol for 6 months, after paricalcitol withdrawal we followed them for 6 more months. RESULTS Paricalcitol treatment significantly reduced urinary albumin/creatinine ratio, 24-hour albuminuria and 24-hour proteinuria. Six months after drug withdrawal urinary albumin/creatinine ratio and 24-hour albuminuria increased significantly, 24-hour proteinuria did not change significantly. Serum creatinine and cystatin C significantly increased during treatment, estimated glomerular filtration rate (eGFR) based on Chronic Kidney Disease Epidemiology Collaboration (CKD-EPI) creatinine formula and simple cystatin C formula decreased. After drug withdrawal serum creatinine did not change significantly, eGFR based on CKD-EPI creatinine formula significantly increased. After drug withdrawal serum cystatine C and eGFR based on simple cystatine C formula did not change significantly. Treatment and paricalcitol withdrawal did not affect 24-hour ambulatory blood pressure, inflammation, urate, troponin I (TnI), brain natriuretic peptide (NT-proBNP). Low-density lipoprotein cholesterol (LDL cholesterol) significantly decreased during paricalcitol treatment. Six months after paricalcitol withdrawal it did not change significantly. We observed apolipoprotein A1, B, lipoprotein(a), fibroblast growth factor-23 (FGF-23) and homocystein at the beginning and end of our study. Apolipoprotien A1 significantly decreased during this time, FGF-23 significantly increased, other parameters did not change significantly. CONCLUSION Six-month paricalcitol treatment (1 µg/day) in non-dialysis CKD patients with bone and mineral disorder significantly reduces proteinuria, albuminuria, LDL cholesterol, while it does not affect 24-hour ambulatory blood pressure, inflammation, urate, TnI, NT-proBNP. Kidney function decreased despite the reduction in proteinuria and albuminuria. Six months after paricalcitol withdrawal albuminuria increased significantly, while proteinuria did not change significantly. According to serum cystatine C kidney function remained stable, while it improved according to serum creatinine. Withdrawal of paricalcitol did not affect 24-hour ambulatory blood pressure, inflammation, urate, TnI and NT-proBNP.

Izhodišče. Kronična ledvična bolezen je bolezen, ki lahko poteka zelo tiho običajno je brez bolečin in simptomov prisotna je lahko več mesecev. Za kronično ledvično boleznijo lahko zboli kdorkoli, ne glede na starost, raso in spol. Najpogostejši vzrok za pojav kronične ledvične bolezni je povišan krvni tlak, prvi ukrep zdravljenja, pa je sprememba življenjskega stila. Namen. Namen diplomskega dela je predstaviti kronično ledvično bolezen in njeno zdravljenje ter s pomočjo študije primera predstaviti pomen zdravstvene nege in vlogo medicinske sestre pri pacientu s kronično ledvično boleznijo. Metodologija raziskovanja. Raziskava je temeljila na deskriptivni metodi dela. Raziskavo smo izvajali v mesecu februarju 2013. Raziskovalni vzorec je obsegal enega pacienta s kronično ledvično boleznijo, ki je bil hospitaliziran v Splošni bolnišnici dr. Jožeta Potrča na Ptuju, na oddelku za hemodializo. Podatke smo pridobili s pomočjo delno strukturiranega vprašalnika. Informacije smo si pridobili tudi z opazovanjem pacienta, iz medicinske in negovalne dokumentacije ter s pogovorom z zdravstvenim timom. Rezultati. Z raziskavo smo ugotovili, da je pacient dobro informiran o svojem zdravljenju, ter da upošteva vsa navodila in nasvete medicinskih sester in zdravnikov. Pri pacientu s kronično ledvično boleznijo se pojavljajo naslednje negovalne diagnoze: dihanje, neučinkoviti vzorci dihanja neuravnovešena prehrana, več kakor telo potrebuje, debelost neučinkovito obvladovanje terapevtskih predpisov (glede prehranjevanja) nevarnost poškodb funkcija srca, zmanjšana. Sklep. Pacientu s kronično ledvično boleznijo se lahko v trenutku spremeni način življenja. Pomembno je, da pacient upošteva dieto, ki mu jo je predpisal zdravnik, že na začetku zdravljenja. Potrebno je zmanjšanje čezmerne telesne teže, opustiti je potrebno vse škodljive razvade in povečati telesno dejavnost. Pomembno je tudi, da pacient izve čim več podatkov in dejstev o svoji bolezni. Der Ausgangspunkt: Chronische Nierenerkrankung ist eine Krankheit, die sehr leise verlaufen kann und ist in der Regel schmerzlos und lange auch ohne eindeutige Symptome. Die chronische Nierenerkrankung kann bei jedem diagnostiziert werden, unabhängig von Alter und Geschlecht. Sie ist häufiger bei Menschen mit hohem Blutdruck und bei Menschen mit Diabetes. Zweck: Zweck dieser Diplomarbeit war es, chronischer Nierenerkrankung und ihre Behandlung zu präsentieren und durch eine Fallstudie, die Bedeutung der Pflege und die Rolle der Krankenschwestern beim Patienten mit chronischer Nierenerkrankung zu präsentieren. Die Methodik der Erhebung: Die Untersuchung basierte auf der deskriptiven Methode der Arbeit, wo wir die Informationen, als Teil des Interviews durch strukturierte Fragen erhalten haben. Die Informationen haben wir uns durch die Beobachtung der Patienten, der Pflege und medizinische Aufzeichnungen und durch Gespräche mit einem medizinischen Team erhalten. Die Forschung Stichprobe bestand aus einem Patienten mit chronischer Nierenerkrankung, der im Allgemeinen Krankenhaus in Ptuj, auf der Abteilung für Hämodialyse lag. Die Forschung wurde im Februar 2013 durchgeführt. Die Ergebnisse: Mit der Forschung erhielten wir die Daten, dass der Patient gut über seine Behandlung informiert wurde und alle Anleitungen und Beratungen von Krankenschwestern und Ärzten berücksichtigt hat. Aus der Fallstudie haben wir festgestellt, dass beim Patient mit chronischen Nierenerkrankungen folgende Pflegediagnose auftretet: Atmung, unwirksam Atmung, Unterernährung, mehr als der Körper braucht, Übergewicht, schlechte therapeutische Management-Vorschriften (in Bezug auf Ernährung), Verletzungsgefahr, reduzierte Herzfunktion. Der Beschluss: Bei Patienten mit chronischer Nierenerkrankung wird in Augenblick das Leben verändert. Bei Patienten ist es wichtig, dass sie sich auf die Diät halten, wie von Ihrem Arzt zu Beginn der Behandlung verordnet wurde. Es ist erforderlich, dass sie überschüssiges Gewicht reduzieren und notwendig schädliche Gewohnheiten aufzugeben und auch die Bewegung ist empfohlen. Es ist auch wichtig, dass der Patient so viel Informationen und Fakten über seine Krankheit lernt, wie möglich.

Teoretična izhodišča: Kronična ledvična odpoved človeka prizadene ne samo fizično, ampak tudi psihološko in socialno. Odnos med medicinsko sestro in pacientom predpostavlja predpogoj za celostno obravnavo pacienta. Medicinska sestra mora prepoznati pacientove potrebe, pacientu je potrebno nuditi znanje in informacije o bolezni, mu nuditi pomoč pri soočanju z boleznijo in ga pripraviti na sodelovanje pri zdravljenju. Namen diplomskega dela je predstaviti celostno obravnavo pacienta v preddializnem obdobju in ugotoviti ali so pacienti v preddializnem obdobju po mnenju medicinskih sester tudi v praksi obravnavani celostno. Raziskovalna metodologija: V raziskavi smo uporabili kvalitativno metodo dela, kot raziskovalni instrument smo uporabili delno strukturiran intervju, ki smo ga izvedli v treh dializnih centrih po Sloveniji. Na osnovi kvalitativne metode analize besedila smo intervjuje dobesedno prepisali, določili samostojno kodo in podkategorije na podlagi katerih smo intervjuje analizirali. Rezultati: Ugotovili smo, da so pacienti v preddializnem obdobju po mnenju medicinskih sester obravnavani celostno. Glavno kategorijo smo poimenovali »preddializna edukacija«, proučevali smo jo z vidika štirih podkategorij: odnos medicinska sestra - pacient, lastnosti medicinskih sester, celostna obravnava, priprava na preddializno edukacijo. Sklep: Medicinske sestre, ki obravnavajo paciente celostno potrebujejo poleg dobrega strokovnega znanja, potrebujejo še znanja iz drugih strokovnih področij. Medicinske sestre imajo zelo pomembno vlogo pri zdravstveni vzgoji pacienta, saj je sodelovanje pacienta v veliki meri odvisno od kakovosti poučenosti pacienta. Theoretical background: People are affected by chronic liver failure not only physically, but also psychologically and socially. The patient – nurse relationship is the precondition for a comprehensive patient treatment. A nurse has to recognize patient’s needs offer them knowledge and information about the disease help them to confront the disease and prepare them for collaboration with the treatment. The purpose of this diploma paper is to present a comprehensive patient treatment in the predialysis period and establish if in the opinion of nurses such treatment is comprehensive also in the practice. Research method: In our research, we used the qualitative method. As the research instrument we used a partially-structured interview, which was carried out in three dialysis centers in Slovenia. On the basis of the qualitative research method we made a verbatim transcription of the interviews, determined the main code and the subcategories, based on which we analyzed the interviews. Results: We established that patients in the predialysis period are treated comprehensively in the opinion of the nurses. We named the main category ‘predialysis education’ we studied it from the perspective of four subcategories: nurse - patient relationship, nurse characteristics, comprehensive treatment, and preparation for predialysis education. Conclusion: Nurses which treat patients comprehensively need good expertise as well as knowledge from other professional fields. A nurse has a very important role in patient’s health education as the patient’s collaboration depends upon the quality of patient’s knowledge.

Kronična ledvična bolezen je eden od svetovnih zdravstvenih problemov zaradi naraščajoče incidence, prevalence, obolevnosti, umrljivosti in visokih stroškov. Posledice kronične ledvične bolezni se poleg ledvičnih odpovedi odražajo skoraj na vseh organskih sistemih, najpomembnejši zaplet so srčno-žilne bolezni. Zaradi pomanjkljive opredelitve definicije in klasifikacije kronične ledvične bolezni je bila le-ta dokaj pogosto neprepoznana in nezdravljena. Nedavno sprejete ameriške klinične praktične smernice obsegajo definicijo in petstopenjsko klasifikacijo kronične ledvične bolezni ter opredelitev tveganja izgube ledvične funkcije in razvoja srčno-žilnih bolezni. Medicinska sestra je odgovorna, da uči bolnika ali posameznika, kakšen je »zdrav« življenjski slog. Zdravstvena vzgoja je dolgotrajen proces, na podlagi katerega dobi bolnik ustrezne informacije, znanja, veščine in spretnosti, ki mu omogočajo zdravo življenje. V diplomski nalogi želimo na podlagi študije primera opisati in pojasniti vlogo zdravstvene nege in vzgoje pri bolnikih s kronično ledvično boleznijo, predstaviti razvoj, potek in zdravljenje kronično ledvične bolezni ter predstaviti bolnika s kronično ledvično boleznijo. A chronic kidney disease is one of the world’s health problems because of increased incidence, prevalence, morbidity, mortality and high costs. The consequences of a chronic kidney disease are reflected, next to the kidney failure, on almost all organic systems, the most important complication are heart-vascular diseases. Because of deficient definition and classification of chronic kidney disease it has been rather often unrecognized and untreated. Recently accepted American clinical practical guidelines comprise the definition and five-degree classification of chronic kidney disease as well as the estimates of risk of kidney function loss and development of heart-vascular diseases. A nurse is responsible for teaching a patient or an individual about healthy lifestyle. Health care education is a long process, where a patient gets suitable information, knowledge and skills to make healthy life possible. In this diploma work, based on a case study, we described and explained the role of nursing care and patient’s educational process who have chronic kidney disease. We also wanted to introduce the development, course and treatment of a chronic kidney disease and to introduce a patient with chronic kidney disease.